Boli me odnos s hčerko
Objavljeno: sr. 1.apr.2020 19.04
Pred petimi leti sva se z bivšo partnerko po 23 letih sporazumno ločila. Do najinega zakona, v bistvu, sploh ne bi smelo priti. Oba sva stopila vanj z napačnimi pričakovanji. Po dveh letih se nama je rodila hči. Vso energijo sva vložila vanjo. Prvo leto je bilo - seveda - naporno. Za partnerko sem nehal obstajati - ukvarjala se je samo z hčerko - meni pa je - priznam - to odgovarjalo. Tudi sam sem izgubi kakršnokoli interes zanjo. Pazil sem da je bila družina varna, da nam ni nič manjkalo, veliko sem se ukvarjal s hčerko, takrat pa še nisem dojel da hči vsak dan vidi in čuti oddaljenost in hlad med mano in partnerko. tako smo živeli vse do hčerinega 17. leta, ko mi je nekega dneva predlagala, naj uredim odnos z njeno mamo, ker tako, kakor živimo zdaj, nima nobenega smisla. Po enoletnem razmisleku sem se odločil, da ima prav. Drugače bi bil še vedno poročen, ker - po mojem - družine ne zapustiš, ker si zanjo odgovoren.
Ločitev ni lahka. S bivšo partnerko si nikoli nisva izrekla žal besede a vseeno je bilo težko. Zapustil sem hišo ki smo jo komaj končali, dom in odšel. Klasična zgodba: najem stanovanja, življenje iz kartonskih škatel. Po štirih leti sem se spet sestavil, zadihal in v dobri energiji spoznal sedanjo partnerko. Poročila sva se in se zelo dobro razumeva. Na najini poroki so bili ob nama samo najina otroka.
Od prejšnjega življenja pogrešam samo hči. Zelo. Parkrat smo šli skupaj na kosilo. Do naju je bila vljudna, prijazna, drugače pa zame nikoli nima časa. Ko jo kličem, se ne odzove. Če ji pišem odgovori ali ne. To me zelo boli. Počutim se odrinjenega in kaznovanega. Nočem ničesar zahtevati, se ji vsiljevati, mislim pa, da si zaslužim malo več spoštovanja. Nekje globoko v sebi čutim krivdo, za to, da ni odraščala v popolni družini, da se nismo več smejali, da nisem bil boljši partner njeni mami. Od obeh je dobivala ogromno podpore, pozornosti, ljubezni. Prav zaradi te krivde si ne upam začeti odkritega pogovora, jo vprašati zakaj se do mene tako obnaša.
Kaj naj naredim?
Ločitev ni lahka. S bivšo partnerko si nikoli nisva izrekla žal besede a vseeno je bilo težko. Zapustil sem hišo ki smo jo komaj končali, dom in odšel. Klasična zgodba: najem stanovanja, življenje iz kartonskih škatel. Po štirih leti sem se spet sestavil, zadihal in v dobri energiji spoznal sedanjo partnerko. Poročila sva se in se zelo dobro razumeva. Na najini poroki so bili ob nama samo najina otroka.
Od prejšnjega življenja pogrešam samo hči. Zelo. Parkrat smo šli skupaj na kosilo. Do naju je bila vljudna, prijazna, drugače pa zame nikoli nima časa. Ko jo kličem, se ne odzove. Če ji pišem odgovori ali ne. To me zelo boli. Počutim se odrinjenega in kaznovanega. Nočem ničesar zahtevati, se ji vsiljevati, mislim pa, da si zaslužim malo več spoštovanja. Nekje globoko v sebi čutim krivdo, za to, da ni odraščala v popolni družini, da se nismo več smejali, da nisem bil boljši partner njeni mami. Od obeh je dobivala ogromno podpore, pozornosti, ljubezni. Prav zaradi te krivde si ne upam začeti odkritega pogovora, jo vprašati zakaj se do mene tako obnaša.
Kaj naj naredim?