Pozdravljeni.
Dolgo se nisem oglasil,
ampak tvoje besede, Nevenka, da naj mislim na dobre stvari,
da si pišem dobri dnevnik, mi kar naprej odzvanjajo v glavi.
Sicer imam malo bolj tesno situacijo in sem pozabil gledati
dobre stvari,
tako hitro nas odnese na drugo stran s celim kupom izgovorov
kako je treba vztrajati na drugi strani, ne da bi se zavedali,
da škodimo predvsem sebi.
Pozabljam kako me vsako jutro pričaka nedložen in nežen sms
moje prijateljice, ki mi napiše da me ima rada, ali kaj podobnega.
Jaz pa svojem strahu pozabim videti.
Vsak večer me pokliče, da bi mi želela lahko noč
ali pa mi pošlje sms.
Živim v prijetni hiški, ki jo ljubim,
ki sem jo postavil sam.
Vsak dan se začudim, kako lahko en človek naredi zavetje, ki je
toplo in ki drži dež.
Hvaležen sem, da živim sredi božanske tišine.
Da lahko pogledam luno kadar želim.
Da mi ni potrebno srečati nikogar.
Da razpolagam s svojim časom kakor sam želim.
Da delam z lesom, da delam z lesom.
Da poslušam božansko glasbo.
Da držim v rokah orodje, ki sem si ga kupil po svojem izboru.
In ga imam prav tako rad.
Vsak je bil skrbno izbran z majhnimi sredstvi, ki jih imam,
ki mi jih je zapustila moja babi.
Babi, hvala ti. Nisva znala biti skupaj, razen zadnjih nekaj tednov,
ko sva doživela res lepe trenutke,
ko sem naročil pizzo pri tebi doma, in sva jo skupaj pojedla.
Ko sva sedela skupaj v tišini in ni bilo ničesar le tišina
in midva.
Hvala, babi, upam da se imaš dobro.
In tako lepo mi je bilo, ko si nisem upil kupiti prvega orodja,
ker sem raje varčeval, pa sem vprašal tebe: sem rekel, Babi
kaj bi ti naredila, bi ga kupila. In sem začutil tako velik JA.
In še zdaj, čeprav je najpreprostejše, imam prav to orodje najraje.
Hvaležen sem, da doživljam trenutke, ko se med mano in drugimi
ljudmi zgodi res kaj lepega. Po tem sem hrepenel vse življenje.
Ko izkažem komu svojo naklonjenost in mi je to vrnjeno. Hvala za to.
Večkrat se mi res zdi, da živim svoje sanje.
Kak delček še ni na svojem mestu.
Ampak počnem to kar imam res najraje, ustvarjam z lesom,
proste roke imam,
živim točno tam, kjer sem neskončno hrepenel,
ob sebi imam bitje, ki vem da me ima rado, čeprav velikokrat pozabim,
v njenem trenubuhu pa je prav tako bitje,
ki že zdaj čutim da me ima rado,
bitje s katerim sem že zdaj povezan.
Hvala ti malo bitje, hvala ti da si tako nedolžno,
hvala, da si zdravo.
Hvala za tvoje nežne gibe. Hvala za tvojo božansko divjino.
Hvala življenju, da se vsake toliko moje srce zgane, da sem
lahko nesebičen, hvala da mi daješ moč, da znam spregledati svoje napake,
hvala da mi daješ moč, da si upam o njih govoriti.
Tolikokrat razbremeni to drugega človeka in mene.
Kako lahko je to v resnici.
Velikokrat preprosto pozabim.
Kot bi spal nek sen ki ga ne maram in se ne znam zbuditi iz njega.
Življenje rad te imam.
Velikokrat sem prav očaran nad življenjem ki ga imam.
Nad barvami ki so, pa četudi je samo kakšen predmet v sobi,
ali pa božanski zvok vetra v naravi in njegov dotik na moji koži.
Hvala.