Nevenka je napisal/-a:Tako lahko takrat, ko smo sami ali nesrečno zaljubljeni ob pogledu na srečen par, začutimo celo paleto najrazličnejših čustev in občutkov, od žalosti, jeze, ljubosumja, obupa, občutka, da se nam dogaja krivica..., želimo si, da bi bilo drugim še slabše, počutimo se manjvredni. Včasih se teh občutkov ustrašimo in mislimo, da ne smemo tako čutiti, kar pomeni še dodatno krivdo in očitanje zraven. Vsa ta paleta raznovrstnih občutkov je popolnoma normalna, vendar je bistvo drugje. Gre za to, da prepoznamo, kaj je pravzaprav naša potreba in kako jo lahko izpolnimo. In če te prav razumem, je tvoja potreba potreba po ljubezni in lepem partnerskem odnosu. In dokler bo ta tvoja potreba nezadovoljena, se boš ob pogledu na zaljubljene parčke počutil žalostnega, morda tudi jeznega, ljubosumnega... Prepričana sem, da bodo vsi ti tvoji občutki izginili, ko se boš tudi sam sprehajal z ljubljenim dekletom z roko v roki mimo drugih parčkov. Takrat jih boš verjetno opazoval čisto drugače. Zato ima tvoja znanka kar prav, kar pa seveda ne pomeni, da se moraš "obesiti" na prvo punco, ki bo prišla mimo. Tvoje potrebe po ljubezni ne bodo izpolnjene v kakršnemkoli odnosu z neko punco, ampak samo v odnosu, kjer boš lahko ljubezen dajal in čustva tudi dobival nazaj.
Zato ti želim, da te bodo tvoja čustva, ki jih občutiš ob pogledu na parčke, spomnila na tvoje neizpolnjene potrebe in vzbudila željo po aktivnosti, ki bo pripeljala do izpolnitve tvojih želja in potreb.
Nocoj grem ven, pa me malo skrbi kaj če me bodo pari okoli spet "iritirali"? Že predvčerajšnjim sem bil zunaj in sem stežka ostal ravnodušen ob pogledih na pare. SIcer mi to že bolje uspeva nadzorovat za razliko od lani, ni pa izginilo. Res ni druge rešitve kot psihoterapija oz. obisk skupine?