Stran 1 od 1

služba in strah

OdgovorObjavljeno: pon. 8.okt.2018 11.02
mojcaa
Pozdravljeni,

pred kratkim sem po dolgem iskanju dobila novo službo. Kar nekaj mesecev sem bila doma in pisala prošnje. V tem času sem se počutila grozno, strah, panika, kaj, če ne bom nikoli dobila službe, kaj če se bom moral preseliti nazaj k staršem, kaj če mi bo zmanjkalo denarja. No in potem mi je uspelo. Nekaj čas sem bila super, zdaj pa spet novi strahovi. kaj, če nisem dovolj dobra, kaj če bom naredila napako, kaj če me odpustijo?

Spet se počutim vedno slabše, najhuje je zjutraj, ko se že zbudim s tesnobo in velikanskim cmokom v grlu. Do večera je že skoraj v redu in ko pridem domov iz službe, se počutim lahko kot peresce. Naj povem, da je služba super, dobro se razumem s sodelavci, ni preveč pritiskov, šefinja je prijazna, vse ok, samo moje misli ustvarjajo najhujše fantazije.

Kako si lahko pomagam? Je kdo doživljal podobno? Lepo prosim za nasvet.

Mojca

Re: služba in strah

OdgovorObjavljeno: sr. 10.okt.2018 8.29
Nevenka
Pozdravljena, Mojca,

res je težko in naporno, kadar se moramo poleg vsakodnevnega življenja boriti še z nerealnimi strahovi in fantazijami. Včasih pridejo ti strahovi kot neke vrste vsiljive misli. Naš razum ve, da niso realni in kadar teh misli ni, se sprašuje, česa ga je sploh strah in ne razume lastnih strahov. Ko pa misli pridejo, postanejo zelo resnične, z njimi se začnemo spopadati in se neprestano prepirati s svojim lastnim umom. En del nas nas prepričuje, da je vse ok, da smo lahko mirni, drugi dvomi in ga je strah. Namen tega prepričevanja je sicer v tem, da bi sami sebe pomirili, pa vendar se to ne zgodi, samo vedno bolj smo izčrpani od vsega in več je misli.

Navadno naše misli, v katere se zataknemo, odražajo naše vrednote in s tem povezane strahove. Tako je verjetno vaša vrednota biti uspešna pri delu in seveda samostojna ženska, zato se zdi nepredstavljivo, da bi izgubila službo in se morala preseliti domov. To razmišljanje predstavlja tudi neko osnovo pomanjkanje občutka varnosti. Kljub vsem sposobnostim in verjetno tudi kar nekaj delovnim izkušnjam si ne zaupate, da se boste že znašli. In tu bi jaz predlagala delo na sebi v obliki psihoterapije.

Zaenkrat pa se je najbolje oddaljiti od teh misli in si predstavljati, da so samo nadležen radijski program, ki ga moramo samo sprejeti in prestaviti na drugo frekvenco. Včasih pomaga, če se tem mislim smejemo, jih oblikujemo v neko, čim manj primerno melodijo, narišemo kakšno zabavno slikico zraven, karkoli, o čemer dojamemo, da so to samo nerealne misli, ki so plod naše domišljije.

Obstajajo pa tudi različne učinkovite tehnike, s katerimi zmanjšamo čustveni naboj teh misli in jih zamenjamo z drugimi, bolj prijetnimi.

Miren dan vam želim
Nevenka