Anksioznost, ki ne mine...
Objavljeno: sob. 1.sep.2018 18.18
Pozdravljeni, še ena med vami, ki se ukvarja z podobnimi problemi. Naj najprej malce opišem svoje življenje. Rojena sem kot drugi otrok v družini, odraščala sem v mirnem otroštvu ( dosti igre in podobno) imela pa sem deloholične starše, sploh očeta katerega včasih nisem videla tudi po par dni. Bila sem njegova ljubljenka in zato mi je še tako bolj manjkal. Čeprav sem bila njegova ljubljenka pri nama z bratom starša nista popuščala pri vzgoji. Imela sva dunajski način vzgoje. Vedno sem bila dobrovoljna in spravljanje ljudi v dobro voljo je bil meni najljubši hobi. 1000 in eno vragolijo sem imela v rokavu samo, da so bili ljudje brezkrbni. Najstniška leta so mi minila dokaj brezskrbno, razen ene neusojene ljubezni. No in potem je prišel dan D, ki je meni za vedno spremenil življenje. Očetu so postavili diagnozo kostni rak. Eno leto sem imela 24/7 pred očmi očeta, ki je kot oblak na nebu počasi izginjal. Celo leto sem bila pomoč mami pri negi in skrbi nad njim. Celo leto nisva želela izgovoriti besed o njegovem odhodu. In nato puf in moj oblaček je izginil, ni ga bilo več. Ko sem se vrnila iz šole ni bilo ne duha ne sluha o njem. Razen njegovih oblačil in obutve,očal, tablet,... Kot da ni obstajal. Ni me pričakal, da bi mu še zadnič stisnila roko in mu povedala koliko mi pomeni, čeprav je on vedel. No izgubo očeta sem tolažila in pozabljala na zabavah in v dobri družbi. Imela in še vedno imam partnerja sedaj moža, ki mi je vseskozi stal ob strani. 4 leta po očetovi smrti sva povila sina. Tako čudovito bitje in borba za njegovo življenje je bila močna. V sami nosečnosti sem izvedela, da ima lahko moj čudovit sin dawnov sindrom. Možnosti sem imela pri svojih roanih 23 kot 42 let stara ženska. Bog je bil na najini steni in rodil se nama je čudovit zdrav otrok. Celotno nosečnost sem kljub težavam preživela sproščeno, pozitivno,... Saj sem se zavedala, da moje počutje lahko škodi otroku. Ker pa moje mlado življenje še ni doživelo veliko šokov ni 1,5leta po rojstvu zboli moja mami. Imela je tri težke operacije in pridobitev začasne stome. Ob operaciji so odrezalo delček njenega črevesja in ga poslali na pregled. Diagnozo so ji postavili črevesni rak in 6mes življenja. Mene je pokopalo najprej oče in sedaj mami. Nisem vedela kako naprej doma 1,5leta star otroček, mami v bolnišnici z diagnozo, mož ogromno službeno odsoten, brat v nobeno pomoč,... Ostala sem sama za vse. Vedela sem, da se ne amem zlomiti, ker me družina potrebuje. Nakar dobim klic iz bolnišnice naj se nujno zglasim pri zdravniku moje mami. OMG kaj je lahko še hujšega? Hitim v bolnišnico do dr. Nakar se mi on opraviči in obrazloži, da so ravnali nepremišljeno in da upa, da jih bom razumela. Namreč izdali so diagnozo na nikakeršnji podlagi. Izvidov izrezanega črevesja sploh še niso prejeli. Seveda so bili izvidi BP in moja mami zdrava. Takrat so mi solze lile po obrazu od sreče na izvid, seveda pa dr. brez pridige ni odšel iz ordinacije. In moja mami je bila doma, kljub malemu sinku sem imela tudi zanjo oskrbo 24/7. Pomagal mi je tudi mož, ki se mu je stanje malce umirilo. In življenje je teklo naprej. Otrok je odraščal, moja mami je bila telesno o. K. Duševno pa so jo pričeli obletavati strahovi. Neprestano jo je nekaj bolelo, neprestano slabo počutje,... Vsak dan sem to poslušala pridobila si je socialno fobijo kar je meni otežilo delo ob pomoči njej. No kot sem rekla otrok je odraščal, jaz sem imela vse več časa zase in se je začlo. Pri svoji 30ki, ki sem jo prespala saj je psihično močno delovala name se je začelo. Neprestan jok, žalost,... Mož me odpelje k zdravniku, ker je opazil, da nisem o. K zdravnik mi postavi diagnozo depresija. Nato so se mi začele dogajati čudne stvari tiščanje v grlu, suha usta,... Bila sem prepričana, da imam raka na grlu. Urgentni sprejem pri mojem zdravniku, ki mi je dal opraviti preiskave krvi, ščitnice,... Vse BP. Stanje z grlom se umiti in evo tiščanje v prsih, oteženo dihanje,... Mislila sem da me bo infarkt, odhitim na urgenco naredijo EKG vse BP, prične se mi oteženo dihanje, kašljanje ponovno k zdravniku ponovno pregled celotne krvne slike vse BP, čeprav sem mislila da imam pljučnega raka... Omotica kot nekakšna rahla opitost, noge kot čigumi evo mene spet pri dr. z mislijo na možganski tumor,... Bala sem se shujšati, saj mi je oseba, ki je preživela prstnega raka dejala, da so ji ob bolezni kg si šli v minuz. Strah me je bilo vsakega izgublkeneha kg. Dr. Mi napiše napotnico za psihijatra naj še tam poiščem pomoč kajti z mano telesno ni nič narobe. Kar nekaj mesecev sem gledala napotnico ali bi odšla ali nebi. Nakar se končno odločim. Psihijatrinja mi naložo diagnozo anksioznost z paničnimi napadi. Ja fajn samo zo mi je še manjalo. Pripisala mi je zdravila, ki pa jih nikoli nisem vzela saj sem vedno govorila, da če sem se spravila v to se bom pa ven tudi. No in do sedaj še ni prišlo do tega. Že 5 let se borim z anksiznostjo in panični napadi, ki se dogajajo skozi cel dan. Mehke noge od kolen navzdol, omotica... K zdravniku ne upam,ker ime ima za hipohondra. 24/7 sem v skrbeh za svoje zdravje, za zdravje svoje dužine,... Ne vem več kaj storiti, da se tej simptomi ustavijo. Žrlim si biti takšna kot nekoč polna upanja, veselja, brezskrbnosti, smeha,... Ne pa da se po cele dneve živciram kako in kaj. Bojim se smrti, bojim se bolezni, bojim se odraščanja saj se ob odrašanju zavedam ponovnih izgub mojih ljubljenih. Želim živeti brez nervoze, strahu,telesnih simptomov... Prosim pomagate mi, ker si sama več ne znam... Hvala in zdravja vsem vam želim...