Psihoterapija forum

Spoštovani!
Rada bi predstavila svojo stisko; če se je morda že kdo srečeval s tem, bom zelo hvaležna za podelitev. Ker se prvič oglašam na forumu, bom malo več napisala.
Takole ... Imam neko obliko težkega dihanja, ki se pojavi samo v določenih obdobjih in traja lahko več mesecev, in sicer ...
Prvič se je pojavila kmalu za tem, ko sem spoznala fanta, ki je danes moj mož. Težko dihanje je trajalo kakšne 3 mesece non stop.
Drugič se je začelo 3 mesece pred poroko in trajalo 2 meseca.
Tretjič v prvi nosečnosti. Trajalo je od prvega gin. pregleda pa do prvih popadkov.
Drugič v drugi nosečnosti. Trajalo je le kakšen teden in se končalo.
Sedaj pa se je pojavilo v tretji nosečnosti. Začelo se je okoli 10. tedna, sedaj sem v 27. in še traja. Vmes me je dva tedna bolela glava in v tem času sem veliko pozornosti namenila glavobolu in težko dihanje se je končalo, a čez teden dni spet začelo.
Naj povem, da so vsi zgoraj omenjeni dogodki bili zame zelo lepi, zelo želeni, veselila sem se jih ...

Kako se začne težko dihanje?
Vedno se je začelo povsem nepričakovano, ko je bilo vse OK, brez kakšne panike. Res je, da imam astmo (blago obliko) in sem ponavadi, preden se je razvilo to težko dihanje, malo težko dihala. Vzela sem zdravilo za astmo in piskanje se je končalo, težko dihanje pa ne. In kot sem napisala že zgoraj, je trajalo različno dolgo in tako kot je v miru prišlo, je tudi ob nekem času odšlo.

Kako zgleda težko dihanje?
Dihanje ni plitvo. Imam pa ob vdihu nek občutek teže. Na levi strani prsnega koša imam občutek, kot da je nekaj stisnjeno, npr. kakšna mišica, da se je nekaj skrčilo. Predvsem pa sem zelo zadihana ko hodim, grem po stopnicah, pojem, kar koli delam, sem zadihana in čutim to težo in neko skrčenost na levi strani in bolj čutim bitje srca, kar me vznemirja.

Zdravniki:
Ko sem se s tem dihanjem srečevala prvič, drugič ..., sem šla na pregled na Golnik, kjer so mi naredili EKG, slikanje pljuč, spirometrijo ..., vse je bilo bp. In so zaključili, da je to psihosomatskega izvora. Tudi sedaj so mi naredili sprometrijo, merjenje kisika in je vse bp.

Anksioznost:
Do sedaj sem s težkim dihanjem v vseh zgoraj naštetih obdobjih kar shajal brez nekega strahu. Pred tremi tedni pa sem začela obupovati v smislu: dovolj imam, kdaj bo že konec, vsak dan isto, občutek ujetosti in utesnjenosti zaradi težkega dihanja, neprestano analiziranje dihanja, premalo zraka imam, kaj pa če imam kakšno bolezen ... in razvila sem simptome anksioznosti (občutek pijanosti, pomanjkanje apetita, slabost), ki so sedaj šli. Težko dihanje pa ostaja.

Terapije:
Z možem sva že bila na zakonski terapiji, sedaj sama hodim na terapijo. Imela sem precej ustrahovano otroštvo in veliko maminega strahu je prešlo name. Veliko stvari se zavedam, sem razumsko predelala, a zgleda, da telo še ni. Vem, da moram s simptomom plavat, ga ne analizirat, a vendar je kljub vsemu zavedanju in delu na sebi težko.

Oddaja Tednik:
Zdi se mi, da sem l. 2009 gledala oddajo Tednik, kjer sta dva tožila za podobno obliko težkega dihanja (zadihanost pri hoji, opravilih ...) in si rekla: "To sem pa lani tudi jaz imela!" A danes te oddaje v arhivu ne najdem in se ne spomnim, kako se je to razrešilo, kar me kar malo jezi.

Že v naprej se vam zahvaljujem za nasvet ali podeljeno izkušnjo.

Plavolaska

Pozdravljeni na našem forumu.

Težko dihanje je lahko eden od znakov anksioznosti, lahko pa je tudi posledica nosečniških hormonov ali težav s ščitnico.

Glede na to, da se vam v zadnjem času to dogaja, kadar ste noseči, bi jaz začetek težav bolj pripisala hormončkom in ne anksioznosti, lahko pa se je potem, ko ste se bolj začeli ukvarjati s tem, pridružil še strah, ki je vse skupaj podaljšal.

Kakorkoli, od prej imate že izkušnjo, da težava vedno sama do sebe izzveni in da ni nevarna. Vidim, da se kar precej ukvarjate z njo, kar prav gotovo ne koristi. Bili ste na preiskavah in izključili karkoli problematičnega, zakaj se torej vznemirjate? Res je, da je stvar neprijetna in moteča, vendar se z njo da živeti. Mislim, da tokrat traja tako dolgo, ker se z njo več ukvarjate.

Vem, da vam je razumsko vse jasno, vendar to še ni dovolj, da se dihanje umiri. Dokler ga opazujete in mu dajete pomen kakšne motnje ali bolezni, pomeni, da se ga na nek način bojite, neprijeten je in želite si, da se že vse umirilo. To ni pravi pristop. Mora vam biti vseeno, če traja en dan ali pa celo življenje. Naučiti se morate živeti s tem, ne opazovati, ampak ignorirati. Tudi takrat se še ne bo povsem izginilo, ker telo reagira z zamikom, tako da lahko traja še kar nekaj časa, ko bo mir. Pa tudi, ko se bo umirilo, ni rečeno, da se še kdaj v prihodnosti ne pojavi in takrat je pomembno, da ne rečete: "Ojoj, že spet, zdaj je pa res dovolj, jaz ne morem več...", ampak nekako takole: "No, ja, spet težko diham, pa kaj, bo že minilo, tako kot je vedno..." in mirno živite dalje. V tem primeru se vas bo simptom zelo hitro naveličal, saj ne bo dobil glavne hrane - strahu.

Vse dobro vam želim
Nevenka