Stran 1 od 1

Ali še obstaja upanje zame?

OdgovorObjavljeno: čet. 26.maj.2016 10.10
Lawyer
Spoštovani, na vas se obračam z vprašanjem oziroma vas lepo prosim za mnenje, saj sem že čisto obupana. Stara sem 30 let in se že skoraj celo odraslo dobo spopadam z neke vrste anksioznostjo, vendar se ne zdravim, ampak s tem bolj ali manj normalno živim. Torej, ni tako huda oblika, pridejo obdobja, ko se pojavijo določeni simptomi, npr. bilo je obdobje težav z nespečnostjo, pa obdobje strahu pred boleznimi, ko sem opravljala vse možne preiskave, pa obdobja omotice, vrtoglavice, strahu, vendar vsa ta obdobja sem se naučila nekako sprejeti, se ne preveč ubadati, in kot pridejo, tako tudi minejo. Sicer sem zadovoljna s svojim življenjem, finančno in osebno (osrečujoče partnerstvo). Zdravil nisem nikoli jemala, sem pa bila nekajkrat na pogovorih pri psihoterapevtih, a to je bilo dvakrat po en obisk in potem več ni bilo potrebe, ker sem se boljše počutila. Najtežje obdobje in simptome sem doživljala pred 3 leti, ko mi je zaradi raka zbolela in tudi nenadno hitro umrla mama, s katero sva si bili izjemno blizu. Čez celo življenje mi je prav ona stala vedno ob strani in mi pomagala v teh mojih težkih obdobjih. To je bil zame zelo velik šok in takrat so se prvič začele moje težave s požiranjem. Torej kake 3 tedne nisem mogla nič jesti, saj sem po vsakem grižljaju kašljala, imela občutek, da se dušim. Ko sem opravila vse preiskave in videla, da ni nobene fizične ovire za moje požiranje, sem šla na psihoterapijo, katera mi je izjemno pomagala in sem že po prvem pogovoru začela na stvari drugače gledati in postopoma se znebila strahu in začela normalno jesti in piti. Od tega je sedaj 3 leta, kar sem normalno jedla, edino občasno sem imela težave s pitjem, torej nekako sem imela občutek, da imam nek krč v grlu in da ne bom mogla piti, sploh ne toplih pijač, ki jih je treba piti počasi po požirkih. Ampak to ni bilo vedno, včasih ja, včasih ne, in se tudi nisem preveč ubadala s tem, ko pač ni šlo, nisem pila. Sedaj pa je kar naenkrat nastopil grozen problem in sicer ne morem požirati hrane. En dan se mi je zgodilo, da sem imela občutek, da ne bom mogla pogoltniti grižljaja in sem se mučila, da sem kaj pojedla. To se sedaj vleče že 3 ali 4 tedne in postaja vedno slabše. Sprva se nisem preveč sekirala, ker sem mislila, da bo že minilo, sedaj pa to ne mine in ne mine in sem že začela se sploh več ne truditi, ker enostavno je preveč mučno. Včasih si pripravim kosilo, se usedem, da bom jedla in se potem od obupa razjočem, ker ne morem požirati. Za vsak grižljaj se mučim in koncentriram po nekaj sekund, da uspem pogoltniti. Ne razumem zakaj! In iz dneva v dan je slabše. Ves čas sem lačna, posledično se slabo počutim, poleg tega sem obupana in v groznem strahu kaj bo z mano, saj brez hrane dolgo ne bom mogla živeti in bom zbolela. Saj se trudim in vsak dan pojem kaj, ampak s tako muko, da nimam več volje in moči se truditi. Apetit imam normalen, rada bi jedla, pa ne morem. Zelo me skrbi, da je to kakšna resna psihična bolezen in da bom morala celo življenje jemati kakšna zdravila oziroma ne bom več nikoli mogla normalno živeti. Trenutno sem doma na študijskem dopustu, ker se pripravljam na en zelo zahteven izpit, pa se ne morem več učiti niti nič, ker sem čisto obupana zaradi tega, najraje bi samo ležala in jokala, ker ne vem kaj naj naredim, da mi bo boljše. V zadnjih mesecih sem sicer spet doživela nekaj šokov, ki so me precej prizadeli (smrt sodelavca zaradi raka, pa še nekatere stvari), vendar ..... ne vem, če je kaj povezano s tem, jaz se ne zavedam, to je bilo pred 2 meseci. Skratka, življenje se mi je nekako umirilo, zadovoljna sem, imam partnerja, ki me ima rad in jaz njega, kmalu bom opravila izpit za katerega sem trdo delala, sedaj pa to .... prosim vas za nasvet, ali obstaja možnost rešitve tega mojega problema, saj sem že čisto izmozgana in nimam nobene energije več. Ali je edina možnost psihiater in zdravila, ali pa morda obstaja kakšna druga terapija? Bila sem že na pogovoru pri psihoterapevtu, a sva se večinoma samo pogovarjala in svetoval mi je, naj začnem kaj delati, kaj smiselnega, da se bom počutila izpopolnjeno, koristno, vendar jaz nimam energije in motivacije, ker sem lačna in ne morem jesti in posledično jezna, zafrustrirana, obupana,.... Najlepša hvala že vnaprej!

Re: Ali še obstaja upanje zame?

OdgovorObjavljeno: pet. 27.maj.2016 13.02
Nevenka
Pozdravljeni, nekateri telesni znaki anksioznosti so resnično naporni in tale vaš je res zoprn.

Pravite, da vam je psihoterapija zelo hitro pomagala oz. ste bili boljši že po nekaj razgovorih. Vsekakor pa psihoterapija ni kratek proces, zato ste po nekaj razgovorih mogoče občutili olajšanje simptomov, vzrok pa še vedno ostaja, zato se vam zadeva tudi ponavlja.

Na vašem mestu bi prav gotovo ponovno obiskala psihoterapevta, morda pa bi bilo tokrat glede na težave, ki jih imate, smiselno začeti tudi z zdravili. Jesti namreč morate, s tem ko ne boste, se boste počutili vedno slabše in šibkeje in vedno manj energije bo ostalo za reševanje težav. Morda lahko za začetek poskusite z majhno koncentracijo pomirjevala malo pred jedjo, mogoče bo že to dovolj, da se začnete spet normalno hraniti saj se bodo mišice, ki so odgovorne za požiranje, sprostile. Za začetek lahko vzamete kakšno zeliščno naravno pomirjevalo, če pa bo prešibko, pa pojdite do svojega zdravnika.

Vse dobro vam želim:-)
Nevenka