Stran 1 od 1

misli, da bom naredila samomor

OdgovorObjavljeno: pon. 23.nov.2020 18.08
mija
Imam veliko in zastrašujočo težavo. Pred nekaj leti je naš sosed naredil samomor. Takrat se me to ni kaj posebej dotaknilo, čeprav se je veliko govorilo naokrog o tem, zakaj, kako, da si tako zgledal... Pred nekaj tedni pa sva se z mojo sestrično, ki ravno tako živi blizu nas, pogovarjali o njem. Že med pogovorom mi je postalo zelo neprijetno. Potem pa je ona naenkrat rekla: pa saj ne veš, kdaj se bo tudi nam strgalo in bomo naredili kaj takega. Takrat me je prešinila groza in zdaj nimam več miru. Vsak dan me preganja misel v smislu: kaj pa, če tudi jaz naredim kaj takega, kaj pa, če se mi kar naenkrat zmeša, kaj pa...

Imam tri majhne otroke in si ne predstavljam, da bi ostali brez mamice. Včasih jih žalostno gledam in si vse skupaj predstavljam. Grozno mi je. Včasih, ko se malo umiri, ne razumem teh strahov, ko pa spet pridejo te misli, se mi zdi, da ne bom zdržala. Ne znam si pomagati.

Lepo prosim za nasvet ali kakršnekoli izkušnje

Re: misli, da bom naredila samomor

OdgovorObjavljeno: čet. 3.dec.2020 11.27
Nevenka
Pozdravljeni,

vsiljive misli o samomoru so pri anksioznosti zelo pogoste. Navadno misli, ki nas preganjajo, veliko povedo o naših vrednotah in prepričanjih. Vam je družina in otroci velika vrednota in že misel na to, da bi bili zaradi kakršnegakoli razloga prizadeti, je neznosna in grozljiva. Ne glede na to, kako grozljive so naše misli, pa so to še vedno samo misli. Vsak dan se po naši glavi podi nešteto različnih misli, med njimi tudi popolnoma čudne, strašljive in takšne, ki so daleč od realnosti. Včasih, ko smo v bolj stresnem življenjskem obdobju pa lahko na kakšno grozljivo misel postanemo bolj pozorni in naenkrat opazimo, da se nam je začela neprestano vsiljevati. To lahko postane resnično naporno.

Navadno je naš odziv takšen, da se poskušamo z njo prepirati ali si dokazovati nasprotno, npr.: "kaj pa, če bom naredila samomor..." "Ne, saj tega ne bi mogla narediti..." Kaj pa če se mi kar naenkrat utrga?" (Tu nas je že pošteno strah :jao ) "Ma ne, saj se mi ne more utrgati kar tako..." In tako v neskončnost. Rezultat je, da smo vedno bolj prestrašeni.
To torej ne pomaga :pomezik:

Drugi naš avtomatski odziv je beg pred mislimi, v zaposlitev, druge misli... To je boljša možnost, vendar ugotovimo, da ne moremo biti tako zelo zaposleni, da nas misli ne bi našle.

Najbolje je ostati z mislimi in občutki in jih samo opazovati, kar pomeni, da si ne delamo scenarijev, ne pripovedujemo zgodb, niti jih ne analiziramo. Samo ostanemo in opazujemo naše misli, telo, čustva, karkoli pač pride. Najprej bo strašljivo, potem bomo po nekem času ugotovili, da se stvar spreminja, mogoče bodo misli izginevale, na njihovo mesto bodo prišli občutki (žalost, jeza..), mogoče se bo pojavila tesnoba... Karkoli že bo, ostanite s tem, prav nič se vam ne more zgoditi. Cilj je, da počasi našemu živčnemu sistemu in možganom dopovemo, da te misli niso nevarne, da se ne rabi spopadati z njimi in izločati zaloge stresnih hormonov. Z vajo in seveda s časom bo vedno lažje.

Seveda pa je potrebno tudi ugotoviti, kaj se ta trenutek dogaja v vašem življenju in kateri vaši vzorci mišljenja, vedenja in čustvovanja hranijo vašo anksioznost. Za to pa nam navadno služi psihoterapija.

Želim vam miren in prijeten dan --<--@
Nevenka