Stran 1 od 1

Ali je OCD realen ali ne - holistično vprašanje

OdgovorObjavljeno: pet. 1.nov.2019 10.43
Mr_Ocd
Za obsesivno kompulzivno motnjo bom uporabljal angleško kartico OCD, ker je na slovenskih tleh mnogo premalo govora o obsesivno kompulzivni motnji. Literature je malo, slabo je raziskovano in prevedeno.
Uporabljal bom še ostale izraze, ki so danes v angleškem jeziku pogosto uporabljeni v smislu OCD-ja.

Že več kot 25 let se borim z obsesivno kompulzivno motnjo.
Prva leta sem bil tako v šoku, da sem obiskoval psihologa in psihiatra, saj nihce od bliznjih ni imel taksnih izkusenj. Noben prijatelj, sošolec.
Bil sem čudak.
Marsikdo me je zafrkaval zaradi skrbi ki so se mi pojavljale.
Psihologa sem vsakotedensko obiskoval več let.
Na koncu sem ugotovil, da mi čisto nič ne pomaga.
Po več letih ni bilo nič bolje.
Misli so me res morile. In nihče od vrstnikov ali staršev o tem ni vedel povedati nič.
Podzavestno in zavestno sem poskušal vse.
Jezil sem se nase, in se večkrat skušal soočati s strahovi. Počel sem stvari ki me jih je bilo srrah.
Drugič sem se izogibal krajem, ki so me skrbeli.
Tretjič sem se utapljal v alkoholu mesece dolgo.

(Mimogrede, danes je drugače. Danes je celo moderno, če rečeš da imaš OCD.
"Jaz sem malo OCD..." in take fraze, med tem ko ljudje pojma nimajo kako je, ko se pravi, zaresni OCD pojavi. Ko mesece dolgo ne moreš spati, ko se ti ena in ista moreča misel suče v glavi. Ko ne moreš početi s svojimi mislimi nič drugega, kot samo misliti o eni in isti stvari. Ko je tvoj trebuh tako živčen, da misliš, da ga bo skurilo.
Ko se ne moreš več zaljubiti, ker je filter čez vsako izkušnjo OCD.)

Kakorkoli, vse živo sem poizkusil, da bi bilo bolje. Pa nič ni korenito pomagalo.
Dejansko se je sčasoma OCD začel seliti na vsa mogoča področja in dobival skoraj vse oblike OCDja, ki jih danes poznajo. Contamination OCD, Pure O, Responsibility OCD Pedophilia OCD, Harm OCD, Religious OCD...

Nobenega izhoda nisem videl. Zato sem se vrgel v svet duhovnosti in alternativnih pogledov na zdravljenje.
Ni mi žal, da sem se spustil v to.
Od vseh drugih pomoči, je ta stvar še najbolj pomagala.
Leta in leta meditacije, sprehodov v naravi, molitev v naravi, obiskovanje energetskih točk, bioenergwtikov, branje neštetih knjig o duhovnosti...
To traja sedaj že dobrih 10 let.

Po nekaj letih meditacije, sem bil 100% da se je OCD pozdravil. Da je izginil. Bil sem zbran, tih, miren.
Veliko sem bil sam. Večini časa, pravzaprav.
Vse je delovalo ok, dokler se ene noči po urah meditacije, med tem ko sem gledal skozi okno, ni pojavilal zelo močna misel: "Zakaj nisem srečen?"
Tu nekje sem se zlomil. Ves trud v meditaciji, v zbranosti, v čistem in zdravem življenju, se je zdel nesmiseln.
Zdelo se mi je da sem prišel do konca poti.
Vse skupaj je izgubilo smisel.

Ko danes gledam nazaj, mi je postalo jasno, da se je dejansko ves OCD prestavil v neko obliko Religious OCDja. Saj sem res obsesivno meditiral. In bil zbran. In imel hude moralne sodbe do sebe. Npr. Da sem zelo pazil, da ne vi stopil na mravljo, vse kar sem počel pri meritvah, je moralo vsebovati sveto število...
In tako nisem videl, da se še vedno sučem znotraj OCDja.

Bil sem tako jezen in razočaran, da sem rekel "Nič, poiskati moram nekega učitelja, ki bo vedel, kako naprej. Pa naj bo ta učitelj kdorkoli ali karkoli."
Veliko sem se pogovarjal z dvema bioenergetikoma, ampak se mi je zdelo, da se sučem v istem krogu sveta duhovnosti. In da ne prinaša več miru.
Spet sem začel veliko brati (vmes več let nisem ne bral, ne gledal tv, ne poslušal radia, ne interneta...), in tako naletel na nekem forumu na človeka, ki je deloval srečen.
Ko sva se srečala, sem spoznal, da je srčika mojih težav to, da nisem v stiku s svojimi čustvi.
Da ne vem kaj je žalosr, jeza, strah...
Kar je bilo dejansko res. Ko se je pojavil OCD, je bilo edino čustvo, ki sem ga čutil, SKRB. Nič drugega. Nobenega veselja, jeze, žalosti... in to mnogo let.
Človek mi je predlagal, da se soočim s svojo čustveno preteklostjo.
In sem se. Zelo intenzivno. V mislih sem hodil v vse grozne dogodke mojega življenja. Jih predihaval, odpuščal...
In je bilo bolje. Prvič po mnogih letih sem spet jokal. In se smejal. In se jezil.
In je bilo dobro.
In mi ni žal.

Spoznal sem dekle. Učitelj me je spodbujal, da se spustim v romantično razmerje, čeprav nisem bil pripravljen. (Imel sem veliko moralnih dilem in podobno.)
In sem se. Hitro sem postal odvisen. Začel sem se je oklepati. Naval neskončnega spektra romantičnih čustev me je zalival. Od nore zaljubljenosti do ljubosumja, do strahu pred izgubo...
Ženska je imela veliko spolnih bolezni. Kakor jih ima baje danes večina žensk.

Promiskuiteta danes ni več tabu ali problem. Ženske dnevno menjavajo svoje spolne partnerje. Moški prav tako.
Spolnih bolezni je ogromno.
Ženska s katero sem bil, mi je zatrjevala, da ima večina njenih prijateljic prav takšno število spolnih bolezni, če ne več.
Bral sem veliko člankov na internetu, ki so potrjevali to trditev.
Poleg tega, danes povprečna ženska zamenja vsaj 30 spolnih partnerjev v življenju.
Jaz sem imel 3. In vse od teh 3 so bile več letne zveze.

Imel sem precej žensk v življenju, pred mojo duhovno potjo. Predvsem eno mesečne ali eno tedenske romantične zveze.
V spolnost se nisem spuščal, večinoma zaradi OCDja.
Ker se je predvsem sukal okoli tega.
Vedno me je nekaj zadrževalo, da se nisem zmogel spustiti v spolnost. Več žensk je bilo besnih zaradi tega.

Danes sem hvaležen, da nisem imel več spolnih partneric. Prve dve niso imele spolnih bolezni, saj so pred mano imele samo enega partnerja ali nobenega.
Zadnja pa je imela mnogo spolnih partnerjev.

Učitelj me je spodbujal da se soočim s svojim ocdjem glede spolnosti. Zafrkaval me je pogosto, da sem obseden, da sem konzervativen in podobno.
Sramoval sem se sebe. Vedel sem, da danes tako ali tako ne bi dobil bolj "čiste" partnerice. In da je čas, da sprejmem spolne bolezni. Da se jih ne bojim.
V 6 letih sem poskušal vse živo. V spolnosti sem seveda zelo pazil. Pa včasih probal iti čez mejo. Pa spet ne. Spolni odnosi so bili nemogoči.
Ker sem imel vedno sliko prejšnjih njenih spolnih partnerjev. Ali pa njenih bolezni.
Nisem se mogel sprostiti.
In odnosi niso bili prav pogosti. Recimo 1 krat na mesec. Seveda sem si spolnosri želel, a sem se je smrtno bal.
Bal sem se nje v celoti.
Bal sem se kljuk od vrat ki jih je prijemala. Pip na umivalniku.
Stolov kjer je sedela itd.

Moj OCD glede bolezni, v bistvu je to veja Contamination OCD, je precej močan. Izogibam se javnim prevozom, javnim mestom na sploh.

Ker sem v življenju poskusil praktično vse kar se da, da bi bilo bolje, sem seveda odprt za vse možnosti. Za soočanja, za pogovore, za obiske javnih mest. Lahko se prisilim. Ni problema. Vse to vsakodnevno preizkušam in se trudim.
Tudi mindfulness, kar zelo svetujejo za OCD, dnevno prakticiram.

Bolj je problem v tem, da se mi zdi da je moj OCD vsaj do neke mere opravičen. Da dejansko sploh ni OCD, temveč ZDRAVO RAZUMSKA zaščita sebe.
Vedno ko grem v trgovino, brez pretiravanja, vsak tretji nakupovalec kašlja, kiha ali smrka. Ljudje so bledi, če ne celo rahlo sivo zeleni.
O boleznih se govori povsod. Vsak tretji človek se o tem pogovarja na javnem mestu.
Spolnih bolezni je po statistiki ogromno.

Zdaj se resno in iskreno sprašujem, ali je moj OCD sploh OCD, ali je to nekaj kar me varuje v današnjem svetu.
Če smo odkriti, je današnja družba vse kaj drugega kot prijetna, dovra, čuteča...
Za moje oči živimo v Zombielandu. Sovraštvo, promiskuiteta, neprijaznost je del vsakdana in vsaj 90% človeštva.
Kako torej ne bi bili to odlični pogoji za rast bolezni?

Zadnjič sem bil na pošti. Veliko sočutja imam do teh delavcev. Zato sem gospo vprašal: " Gospa, kako vam uspe ostati zdravi, in kako vam uspe prebroditi to, da delate tu, kamor prihaja ogromno bolnih ljudi?" Na njenem obrazu se je zarisala groza in huda žalost. Rekla je:" Prosim, ne me strašiti..." Bilo mi je zelo hudo. Velikokrat sem se ji opravičil. Videl sem, da je tudi zanje to zelo resen problem.

Seveda vem, da je moj OCD OCD. Sicer se o tem ne bi spraševal.
Se pa resno sprašujem, kje je rešitev, ko se je treba realno zaščititi pred boleznimi, po drugi strani pa ne biti tog, stalno skrbeti da se boš zaščitil, si umil roke...

Da bi v seksu užival, na to sem že zdavno pozabil.
Partneric ne iščem že nekaj let.
Vem, da za današnje ženske nisem privlačen, ker sem samotar, ker me ne zanima finančno bogastvo ali dober avto, ker nisem bad boy, in me to ne zanima, ker se sicer rad lepo oblečem, ampak udobno, ker si ne želim ženske ki je imela več kot 5 spolnih partnerjev, ker si ne želim ženske, ki ne ve kaj je to zvestoba....

Ne moti me, da nimam partnerke, moti pa me, da se bojim človeštva, njegove agresije in bolezni.

.........

Kakšno pomoč si želim ali pričakujem od tega foruma:
-Vsekakor ne bi rad poslušal o stvareh, ki jih že vem. Prebral sem ogromno o OCDju. Imel sem večletne pogovore o OCDju s psihologom in psihiatrom. Sledil sem njihovim nasvetom in preizkusil mnogo tablet, ki v večih letih niso pomagale. Imel sem več seans z raznoraznimi psiho terapevti, bioenergetiki in zdravilci. Tudi njihovim nasvetom sem zvesto sledil.
-Želim si kakšno iskreno mnenje ali besede od koga, ki razmišlja s svojo glavo
-Prav bi mi prišel kak sočuten nasvet
-Hvaležno se odpovedujem ustrahovanju ali poglabljanju mojih skrbi

Re: Ali je OCD realen ali ne - holistično vprašanje

OdgovorObjavljeno: pon. 4.nov.2019 21.45
Nevenka
Pozdravljeni,

pozorno sem prebrala vaše vprašanje in čakala, da se bo morda kdo javil s kakšno svojo izkušnjo. Ne bom vam solila pameti s splošnimi informacijami o vaših težavah. Odgovorila bi vam samo na eno vaše vprašanje in sicer:

"Bolj je problem v tem, da se mi zdi da je moj OCD vsaj do neke mere opravičen. Da dejansko sploh ni OCD, temveč ZDRAVO RAZUMSKA zaščita sebe."

Seveda lahko to motnjo jemljete tudi kot zaščito sebe pred boleznimi, vendar se tu pojavi vprašanje: Če vam vaš problem onemogoča druženje, seks, telesno bližino in na ta način zmanjšuje tudi vašo svobodo, predvsem pa vam preprečuje, da bi zaživeli polno in radostno življenje, kako je to lahko zdravo razumska zaščita.

Seveda je smiselno izbrati partnerko, ki nima spolnih bolezni, in poskrbeti za lastno zaščito. Izogibanje odnosom in življenju nasploh pa ni več zdravo razumska zaščita. Vaša težava vas ne brani samo pred boleznimi, ampak tudi pred veseljem, radostjo in življenjem nasploh. In potem se pojavi filozofsko vprašanje: Zakaj je tako pomembno ostati zdrav, če pa se tega ne moreš veseliti in svoje zdravo telo uporabiti tako, da je zadovoljna tudi duša?

Prava pot je ozaveščanje čustev in stik s samim sabo v smislu: "Kaj me obremenjuje ta trenutek?" "Kaj me jezi, kje se počutim nemočno?..." Ne v smislu znakov OCD in nadležnih misli, ampak vsega ostalega. Bolj ko se ukvarjate s svojo anksioznostjo, večja je. Večja pa je tudi, če je več stresa v vašem vsakdanjem življenju in več situacij, kjer se počutite nemočne, jezne, žalostne... Pozornost je treba premakniti na vsakdanje življenje, vaše potrebe, občutke..

Pravite, da ne želite nekih nasvetov, zato naj s tem zaključim.

Želim vam vse dobro, čim manj nadležnih misli in čim več trenutkov sproščenosti in veselja.

Nevenka

Re: Ali je OCD realen ali ne - holistično vprašanje

OdgovorObjavljeno: tor. 5.nov.2019 20.12
Mr_Ocd
Nevenka,

Najlepša hvala za tako čuteč odgovor.
Ravno nekaj takšnega sem želel.

Hvala, da ste spoštovali mojo željo. Mi veliko pomeni.

In hvala, da ste si vzeli čas da ste pozorno prebrali celo dezertacijo ;)

Med tem ko sem čakal na odgovor, sem tudi sam dobil občutek zelo podoben vašemu odgovoru.
In da je seveda vse kar sem napisal bolj ali manj vrtenje okoli obsesivno kompulzivne motnje.

Tele vaš besede so se me najbolj dotaknile in jih bom z veseljem uporabil v svojem življenju:

"Če vam vaš problem onemogoča druženje, seks, telesno bližino in na ta način zmanjšuje tudi vašo svobodo, predvsem pa vam preprečuje, da bi zaživeli polno in radostno življenje, kako je to lahko zdravo razumska zaščita.

Seveda je smiselno izbrati partnerko, ki nima spolnih bolezni, in poskrbeti za lastno zaščito. Izogibanje odnosom in življenju nasploh pa ni več zdravo razumska zaščita. Vaša težava vas ne brani samo pred boleznimi, ampak tudi pred veseljem, radostjo in življenjem nasploh. In potem se pojavi filozofsko vprašanje: Zakaj je tako pomembno ostati zdrav, če pa se tega ne moreš veseliti in svoje zdravo telo uporabiti tako, da je zadovoljna tudi duša?"

Vse dobro tudi vam.

Re: Ali je OCD realen ali ne - holistično vprašanje

OdgovorObjavljeno: tor. 5.nov.2019 22.49
Mr_Ocd
Nevenka,

Rad bi vprašal še samo dve vprašanji, če imam to možnost.

Vem, da moram odgovore sam poiskati in spoznati v življenju. Vendar bi mi odgovora nanju lahko pokazala smer, kamor se naj obrnem.

1. Kaj sploh pomeni polno in radostno življenje?
Najbrž za vsakega posameznika to predstavlja nekaj drugega.
Mogoče sem tako velik kos življenja preživel v skrbeh in izogibanju nevarnostim, da nimam najboljšega občutka kaj sploh POLNO in RADOSTNO življenje pomeni.
Rad bi si vsaj približno predstavljal, kaj to je.

Drugo vprašanje pa je, na katerega iz istega razloga ne znam odgovoriti:
2. Kaj to pomeni, izogibati se življenju?
Iskreno ne vem, kaj to pomeni
Velikokrat slišim ljudi to reči, pa nikoli ne razumem.

Kot pravim, najbrž sem predolgo preživel v skrbeh in izogibanju, da bi lahko to sploh razumel.

Zelo bi mi prav prišla kakšna, lahko čisto kratka razlaga, oziroma vaš pogled na ti dve vprašanji.

:zvezdica: :zvezdica:

Poleg skrbi, sem mnogo let poslušal razne duhovne učitelje in guruje o tem, kaj je to polno in srečno življenje. Ustvaril sem si neko sliko, da to pomeni biti zbran v tišini, v naravi, sam. Tako si kaj drugega pod besedami polno in radostno življenje ne znam niti zamisliti.

:zvezdica: :zvezdica:

Če sem svoj bonus že izkoristil, popolnoma razumem. Že to, da ste mi tako krasno odgovorili na prvi post, je več kot dovolj.

Vse dobro želim vsem na forumu.

Re: Ali je OCD realen ali ne - holistično vprašanje

OdgovorObjavljeno: sr. 6.nov.2019 13.49
Nevenka
Pozdravljeni,

Sprašujete, kaj pomeni polno življenje in kaj pomeni izogibati se življenju.

Mogoče vam odgovorim kar z vprašanjem: Kaj bi počeli, če vam vaše težave in strahovi tega ne bi preprečevali? Kakšne so vaše želje in potrebe v resnici, osvobojene vseh strahov in nadležnih misli? Kaj bi počeli, če bi vam bilo prav vse dosegljivo?

Polno življenje je življenje, v katerem si upamo slediti svojim željam, domišljiji, potrebam, svoji duši... Ali uživate v poklicu, ki ga imate, v odnosih z ljudmi ali s samim sabo, ali sledite svojim vzgibom, ko si želite kam odpotovati, si kaj ogledati, kaj narediti, karkoli...

Izogibati se življenju pomeni, da zaradi različnih vzrokov, največkrat strahov ostajamo ohromljeni na neki stopnji svojega življenja in si ne upamo karkoli spremeniti, slediti svojim željam in potrebam. Npr. odločite se, da boste rajši sami, da ne tvegate težav in bolečine v odnosih, pa čeprav si želite objema, dotikov in iskrenih pogovorov.

Meditacija, joga in različne duhovne tehnike so odlična podpora v našem življenju, ne moremo pa početi samo tega in se neprestano umikati v samoto. Življenje, ki nas včasih straši, drugič pa radosti, je večinoma izven cone udobja. In večinoma je povezano z odnosi z drugimi. Kadar smo sami, se sicer počutimo uravnotežene in varne, radosti in zadovoljstva pa nam primanjkuje.

Toliko na kratko... Želim vam prijeten dan
Nevenka

Re: Ali je OCD realen ali ne - holistično vprašanje

OdgovorObjavljeno: sr. 6.nov.2019 16.19
Mr_Ocd
Najlepša hvala, Nevenka,

Za vaš celosten odgovor, za vaše mnenje in usmeritev.

Lep dan tudi vam.