Psihoterapija forum

Pozdravljeni,
Prvič se poslužujem foruma, ker res ne vem več na koga naj se obrnem. Na kratko bom opisla svoj problem in upam, da bom dobila kakšen dober nasvet. Razšla sva se z partnerjem s katerim sva bila 20 let v vezi. Vzrok za razhod oziroma krivec sem bila jaz, ker sem imela avanturo. Naj že na začetku povem, da se je to enkrat že zgodilo in sicer pred 10 leti in takrat sva se lepo pogovorila in šla dalje. Moram povedat, da imam svojega partnerja še vedno zelo rada, vendar v najinem odnosu in bilo veliko pozornosti, oba sva bila zelo zasedena v službi, malo sva se videvala ker sva bila skoraj cel dan od doma..... Nikoli se nobeden od naju ni pretirano potrudil, da bi si začela izkazovati pozornost, se pogovarjati o problemih, tudi intimna sva bila zelo malo. Že dolgo sem razmišljala o najini zvezi in se odločila da nekaj naredim in da najino zvezo popravim, vendar me je partner prehitel in mi rekel, da je vsega konec in da tako ne more več, da mi ne zaupa, da me nima več rad in da želi biti sam. Naj povem, da sva še vedno skupaj v stanovanju, vendar on pride in gre in ga tudi kakšno noč ni domov. Vem, da ima sedaj tudi on drugo žensko, jaz pa ostajam sama doma in samo razmišljam kaj naj storim. Trenutno sem tako psihično uničena, da ne morem iz stanovanja in židm cel dan v stanovanju. Partnerja sem prosila, da bi zadevo uredila, povedala sem mu da ga imam rada, da se zavedam da sem storila veliko napako in da želim to popravit in si zopet pridobiti njegovo zaupanje. Prosila sem ga za novo priložnost, da začneva počasi z nova, prosila sem ga, če greva skupaj nekam za en dan, vendar je neomajn in tega ne želi. On pravi, da naj grem ven in živim po svoje in naj se sprijaznim s tem. Problem je v tem, da ga ne želim izgubiti in da se s tem ne morem sprijazniti. Kako naj ga prepričam, da si želim zveze z njim in kaj naj storim da bi mi spet zaupal. Prosim za pomoč in kakšen nasvet.

Pozdravljena, eva, znašli ste se v precej neugodnem in težkem položaju, ki pa je posledica vaših predhodnih odločitev. V te odločitve pa vas je verjetno silila lakota po toplini, dotikih, pogovorih, čustveni in telesni bližini. Premalo vas poznam, da bi nekaj pametovala, pa vendar se mi zdi, da bo v sedanjem trenutku težko kaj spremeniti, še posebno pa ne s prošnjami, moledovanjem ali izsiljevanjem pogovorov. Morda s tem, da počakate in ne storite ničesar. Za zdaj... Potrebujeta čas, verjetno oba. Seveda ne morete vedeti, kaj se bo zgodilo, ampak prav lahko se zgodi, da odnos z novo žensko vašemu možu ne uspe, da se razideta in takrat bo morda pripravljen na pogovore in delo na vajinem odnosu. Dokler pa je sveže zaljubljen, je za to bolj malo možnosti. Seveda pa vam nočem vlivati nekega lažnega upanja, ker nihče ne ve, kaj bo, niti on. Bi pa vam predlagala, da tudi vi začnete živeti, da greste od doma, si poiščete nove prijatelje, počnete nekaj, kar niste še nikoli. Vem, da ta trenutek čutite do vsega tega odpor, ampak se je treba prisiliti, drugače se izgubimo v nemoči in solzah. Verjetno je najbolje, če se partner za zdaj odseli, morda bo fizična odsotnost prinesla olajšanje na obeh straneh in oba bosta lahko čez čas bolj trezno pogledala na stvar. Je pa tudi res, da je prevara za prevaranega partnerja zelo boleča stvar, ki lahko za vedno vnese v odnos razdor, ljubosumje in nezaupanje. Težko je ponovno zaupati, veliko časa je potrebno... Pri vas se je to zgodilo dvakrat, zato krpanje odnosa tudi ob pripravljenosti obeh ne bi bil ravno mačji kašelj...

Veliko poguma in mirno noč vam želim
Nevenka

Zahvaljujem se vam za odgovor. Tudi partner mi je rekel naj grem ven in naj živim svoje življenje ter da naj se sprijaznim s tem, da najine veze ni mogoče obnoviti in naj ne mislim samo nanj. Čeprav se nekako trudim da bi realno gledala na vso zadevo mi ne uspeva. Prizadelo me me ni niti to, da mi je rekel, da ima rad drugo in da mene nima več rad, me ne more prizadeti z ničemer. Pravi tudi, da sem se 100% spremenila in res je tako, ker sem pred razhodom in tud sedaj želela narediti nekaj dobrega za naju in najin odnos. Pravi da mi ne verjame, da igram in da se človek ne more spremeniti v 14 dneh in da se samo bojim kaj bodo rekli drugi. Naj povem, da ko je doma sem bolj mirna, če pa ga ni sem zopet na začetku in če bi se odselil bi mi to prineslo večjo bolečino, kot če mi reče da me nima rad in da ničesar ne čuti do mene.
lp