Stran 1 od 1

Narcistična osebnostna motnja - mnenje?

OdgovorObjavljeno: pet. 19.maj.2017 14.21
anny
Pozdravljeni,

do nedavnega sem imela, recimo temu, mirno življenje, brez pretiranih pretresov. A v zadnjem času sem stalno pod nekim nevidnim pritiskom, naj bo to s strani nekaterih prijateljev ali še huje, pod lastnim pritiskom. Spremembo pri sebi sem opazila glede naslednje situacije.

Imam prijateljico (spletno) s katero sem se v redu razumela kar nekaj let, a ko je vsem svojim prijateljem (s tem tudi meni) povedala, da ima krvnega raka s katerim se bori že leta, so se stvari nekoliko spremenile. Takrat sem se spoprijateljila še z dvema dekletoma, ki sta prav tako njeni prijateljici. Prijateljica, ki ima raka je v zadnjem času imela nove operacije, posege in v tem burnem času so se začele pojavljati težave, predvsem z moje strani. Odnosi z njo in ostalima dvema so se nekako krhali. Sama sem se začela počutila nezanesljivo, bedno, kot da nisem za nič dobra, nisem mogla pomagati, nisem izbirala pravih besed, bile so hladne in kot da se ne tičejo mene kot prijateljice. Takrat točnega razloga nisem mogla ugotoviti vendar ko sem se bolj poglabljala sem ugotovila, da so se mi težave začele pojavljati, ko so mi ti prijatelji iskreno povedali o mojih napakah. Njihove komentarje, nasvete o meni sem vzela preresno, kot kritiko in kot nerazumevanje in nesprejemanje. Videla sem le sebe in svoja čustva in zaradi tega je sledil moj umik. Enostavno sem jih ignorirala v prepričanju, da jim bo lažje, če me ne bo v njihovi bližini. Drugim sem govorila neresnice o njih, kako so nesramni in me ne razumejo in podobno. Bila sem dvolična in iz njih sem napravila slabe ljudi. To je trajalo nekaj mesecev in ko sem končno zbrala pogum, da se soočim z njimi, so me sprejeli, kljub mojim napakam in stvarem, ki sem govorila o njih. Tudi to sprejemanje me je potrlo. Mislila sem si: "Zakaj sploh še vztrajajo s težavno osebo kot sem jaz, ki njihova čustva ne bo nikoli popolnoma razumela?" Vendar sem poskusila te misli potisniti ob stran, a ko sem napravila malo napako, so se vsa negativna čustva vrnila. "Ali ne moreš narediti ničesar prav?" Sem se spraševala a iz male napake ponovno ustvarila negativna čustva na drugi strani.

Glede družine... Odraščala sem med dobrima staršema, nikoli mi ni ničesar primanjkovalo. Mama mi je vedno dala vse kar je lahko in še več, verjetno ker sama ni bila deležna dovolj s strani svojih staršev. Dve starejši sestri sta že zgodaj zapustili dom, medtem ko jaz, trenutno 28 let, sem še doma. Na sestri sem pogosto gledala s par stopnic nižje, obe sta uspešni, imata družine, itd. Vedno sem bila bolj tihe in mirne narave, nisem se zoperstavljala besedam enih ali drugih. Motilo me je edino, da sem bila ob obiskih "potisnjena ob stran" oziroma vsaj takšen občutek sem imela, ko sem se kot najmlajša v družini družila le z otroki obiskov, pazila nanje in nisem bila v krogu "starejših" ali se vključevala v njihove pogovore.

Pretresla me je ločitev staršev, sedaj že pred skoraj desetimi leti. Ostala sem pri mami in bila leto do dve izredno jezna na očeta. Ostali smo sosedi. Skoraj vsak dan sem videla mamo jokati, kamorkoli sva šli skupaj je morala razlagati zakaj očeta ni z nama, ponovno jokala. Mama je imela že tako težko življenje in mislim, da sem se takrat podzavestno odločila, da bom še bolj pridna, da ji ne bi povzročala dodatnih skrbi. Hkrati od takrat nisem imela zveze in menim zakaj bi se trudila in trudila kot se je ona preteklih 20 let, ustvarila življenje z njim potem pa trpela od razočaranja. Sama bi zveze lahko imela, če bi želela, bile so priložnosti, a ko sem zaznala, da stvari postajajo resne, sem zmrznila in se umaknila, podobno kot pri omenjenih prijateljih. Zavedam se, da kar počnem ni dobro in tudi ni prav. Hkrati pa se občasno počutim izredno osamljeno in da nimam nikogar komur bi se lahko iskreno izpovedala.

Težave s katerimi se soočam? Ne morem razumeti, da se ne dogaja vse le okoli mene, da imajo drugi tudi čustva ali da nisem center pozornosti. Hkrati ne prenašam javnih izpostavljanj (le med prijatelji in bližnjimi). Težave imam z empatijo. Pogosto čutim praznino v sebi, nimam ciljev, aspiracij kaj si želim v življenju. Plujem s tokom. Na že omenjene "kritike" se včasih odzivam zelo burno, pogosto imam črno-bel pogled na svet. Nekdo ali njegovo dejanje je dobro ali slabo, nič vmesnih delov. Strah me je situacij v katerih menim, da ne bom uspešna, tudi ko se česa lotim, zelo hitro izgubim zanimanje ali motivacijo, še posebno, ko vidim, da drugi ne pokažejo interesa. Težko vzdržujem stike z ljudmi, vedno se trudim prikazati v dobri luči, da sem dobra, uspešna, želim si potrditve, sprejemanja. Znotraj sebe imam pa tako praznino in toliko nezadovoljstva... zelo sem samokritična, bojim se odzivov ljudi in menim, da jih vedno držim na neki razdalji v strahu, da ne bom prizadeta, ko se bodo odločili oditi iz mojega življenja.

Nazadnje sem se pogovarjala z eno od zgoraj omenjenih prijateljic, ki je študirala psihologijo. Ona je tudi videla moja dejanja in reakcije, ki sem jih zgoraj opisala. V skoraj dveh letih me je lahko kar dobro spoznala. Vzela si je čas zame in me poskusila razumeti. Omenila je, da so možnosti, da imam negativno narcistično osebnostno motnjo. Raziskovala sem o tej motnji, naletela na podobno: mejno osebnostno motnjo. Ko berem kaj vse sodi v eno in/ali drugo se mi zdi, da bi prijateljica znala imeti prav. A ne vem kam naj se obrnem... Ali je res vse na meni... Ali mogoče le pretiravam iz same slabe samopodobe... Tavam in tavam a se nikamor ne premaknem, a vem, da moram nekaj narediti na sebi. Primanjkuje mi poguma in niti ne vem kako bi pristopila do osebne zdravnice in ji razložila situacijo, da bi mi uredila napotnico za obravnavo... Kot pravim, vrtim se v krogu vprašanj: "Kako? Zakaj? Ampak?" itd. Potrebujem pa neko bolj strokovno mnenje, zato vam tudi pišem o svojih težavah.

P. S.: Nisem bila popolnoma prepričana pod katero kategorijo bi umestila svojo temo zato sem jo odložila tukaj. Upam, da je v redu.

Re: Narcistična osebnostna motnja - mnenje?

OdgovorObjavljeno: čet. 25.maj.2017 7.13
Nevenka
Pozdravljena na našem forumu. Pozorno sem prebrala tvoje sporočilo. Večina od nas se lahko najde v nekaterih lastnostih osebnostnih motenj, kot so narcistična, odvisnostna, mejna..., vendar motnje zato še nimamo. Tako je tudi pri tebi. Iz samega sporočila je zaznati, da se neprestano obsojaš, kaj vse delaš narobe in da ni res ni vseeno za druge. Če bi imela narcistično motnjo, bi ti bilo tvoje vedenje edino pravilno in normalno, in se ne bi spraševala, če kaj delaš narobe, pač pa bi bilo vedenje vseh drugih v tvoji bližini zate nemogoče.

Imaš pa težave, s katerimi ni lahko živeti, saj se počutiš vedno bolj osamljena. Prav gotovo nimaš najboljšega mnenja o sebi, pa tudi v kontaktu z drugimi ti je težko. Praznina je posledica pomanjkanja bližnjih kontaktov, morda tudi začetne depresije in obupa. Zato ti predlagam, da se enkrat oglasiš na naši brezplačni skupini za pomoč pri depresiji in anksioznosti, da se pogovoriva v živo in vidiva, kako bi najlažje dobila pomoč.

Želim ti prijeten dan
Nevenka