depresija
Objavljeno: pon. 25.dec.2017 17.35
Pozdravljeni,
sem mlada mamica in popolnoma obupana. Čeprav imam razumevajočega moža in dva čudovita otročka, se mi zdi, da ne vidim več smisla življenja. Vse je prazno in nepomembno. Zdi se mi, kot da je okoli mene ena čudna stena, oklep ali nekaj podobnega, jaz pa sem v njem popolnoma negibna, ohromljena. Misli so črne in žalostne. Vse delam z muko in odporom. Še tole komaj pišem, vsake toliko časa si moram vzeti premor. Saj sploh ne vem, zakaj pišem, mogoče pričakujem kakšno lepo vzpodbudno besedo ali pa vsaj kakšen odziv, karkoli. Tako samo se počutim, pa vem, da to sploh ni res. Želim se smejati, biti vesela, normala, se igrati z otrokoma, se pogovarjati z možem, namesto tega pa se mi zdi, da dobesedno odganjam vse od sebe. Ponoči ne morem spati, jem tudi ne skoraj nič. Ves čas čutim obupno težo v prsih, kot bi se name zvalila skala. Velikokrat razmišljam, kako bi bilo, ko bi umrla, izginila... Ne razmišljam direktno o samomoru, samo ne želim si več živeti, saj tako nič nima smisla.
Saj ne vem, kaj pričakujem od tega sporočila, mogoče kakšen odziv. Zelo vesela bi bila kakšne izkušnje nekoga, ki se je podobno počutil ali se zdaj počuti, da bi videla, da nisem sama v tem.
Hvala že vnaprej za kakršenkoli odziv.
Mojca
sem mlada mamica in popolnoma obupana. Čeprav imam razumevajočega moža in dva čudovita otročka, se mi zdi, da ne vidim več smisla življenja. Vse je prazno in nepomembno. Zdi se mi, kot da je okoli mene ena čudna stena, oklep ali nekaj podobnega, jaz pa sem v njem popolnoma negibna, ohromljena. Misli so črne in žalostne. Vse delam z muko in odporom. Še tole komaj pišem, vsake toliko časa si moram vzeti premor. Saj sploh ne vem, zakaj pišem, mogoče pričakujem kakšno lepo vzpodbudno besedo ali pa vsaj kakšen odziv, karkoli. Tako samo se počutim, pa vem, da to sploh ni res. Želim se smejati, biti vesela, normala, se igrati z otrokoma, se pogovarjati z možem, namesto tega pa se mi zdi, da dobesedno odganjam vse od sebe. Ponoči ne morem spati, jem tudi ne skoraj nič. Ves čas čutim obupno težo v prsih, kot bi se name zvalila skala. Velikokrat razmišljam, kako bi bilo, ko bi umrla, izginila... Ne razmišljam direktno o samomoru, samo ne želim si več živeti, saj tako nič nima smisla.
Saj ne vem, kaj pričakujem od tega sporočila, mogoče kakšen odziv. Zelo vesela bi bila kakšne izkušnje nekoga, ki se je podobno počutil ali se zdaj počuti, da bi videla, da nisem sama v tem.
Hvala že vnaprej za kakršenkoli odziv.
Mojca