Stran 1 od 1

To nisem več jaz

OdgovorObjavljeno: tor. 7.maj.2019 16.50
močna
Bila sem res empatično, ustvarjalno, veselo, zgovorno, občutljivo, ljubeznivo, izredno čustveno, dojemljivo, bistro in srečno bitje, zaljubljeno v življenje. Vedno sem veliko sanjala in svojim sanjam tudi sledila, naredila sem dva faksa in se usmerila v to, kar sem si res želela. Kjub vzponom in padcem sem ohranjala otroka v sebi, imela velik krog tesnih prijateljev, katerim sem lahko res zaupala. Poleti pa se mi je zgodilo nekaj strašnega. Napadle so me grozne misli, res zelo grozne. Od tega, da sem nesposobna, nedojemljiva, v glavnem same take napadalne. Nekaj dni sem živela v tako močnem strahu in grozi, da si je kar težko predstavljati, potem pa se je v mojih možganih zgodil klik. O takrat naprej sem povsem drugačna oseba.
Tako je, kot da bi nekdo izsesal iz mene moje bistvo. Tako se počutim že skoraj eno leto in nimam pojma kaj naj naredim, da se to spremeni.
Nimam ne strahov, ne skrbi, ne veselja, ne nič. Sem povsem brez čustev. Glava se mi je čisto spremenila. Nimam nobene motivacije, želje, vizije, cilja, ni stvari, ki bi me zares veselila. Prej pa sem bila tako radovedna, vse me je zanimalo.
Glavo imam povsem prazno, lahko ure in ure strmim v strop pa sem povsem brez misli. Ni ne teme, ne luči. Vse se mi zdi brez veze. Nič me ne prizadene, nič se me ne dotakne, nobena knjiga mi ne pomaga, ne morem se jokati. Prej sem tako lahko spoznavala ljudi, ohranjala lepe odnose in uživala ob ljudeh, sedaj me odnosi sploh ne zanimajo. Nič, prav nič me ne zanima. Razen tega, kako sebe spet dobiti nazaj. Poizkusila sem že praktično vse - psihoterapija, psihiater, tableti, bioenergija, parapsiholog, masaže, razni zdravilci, akupunktura, sprehodi, narava, pes, šport, prehrana, delo, hipnoza, meditacija - to sploh ne morem - lahko sem povsem brez misli, vendar ni čustev, ni energije. Nič mi ne pomaga. Čisto nič. Sploh ne vem kako to moje bistvo - mojo glavo - sebe dobiti nazaj. Edini izhod, ki ga trenutno vidim je samomor, pa vem da to ni rešitev. Nimam pojma kaj se mi je zgodilo in ne vem več kaj naj naredim.
Na koga naj se še obrnem, kaj še naj poizkusim? Morda pa ima kdo kakšno idejo, ki mi pomaga. Hvala že vnaprej.

Re: To nisem več jaz

OdgovorObjavljeno: pet. 10.maj.2019 16.47
Nevenka
Pozdravljeni, "močna",

stanje brez občutkov, brez veselja, jeze, žalosti, strahu..., ki jih nadomesti praznina, brezvoljnost, strmenje v prazno, je resnično težka stvar, ni pa neozdravljiva.

Pravite, da se že eno leto borite s tem in da ste že preizkusili vse vrste stvari, od tablet, psihoterapije do različnih alternativnih zdravljenj. Navadno je najbolj učinkovita kombinacija psihoterapije in zdravil, s tem, da je to redna, vsaj 1x tedenska psihoterapija na dolgi rok. Velikokrat je potrebno kar nekaj časa, da nam poiščejo pravo zdravilo ali kombinacijo zdravil, ob katerih se počasi počasi začenjamo počutiti bolje. Včasih se po nekaterih počutimo še slabše, še posebej na začetku, ko smo deležni predvsem stranskih učinkov. Včasih tudi potem ni dosti bolje in je treba zdravila zamenjati, kar zna biti tudi naporno in neprijetno.

V tej fazi potrebujete ogromno potrpežljivosti in zaupanja. Nobena depresija ne traja večno, slej ko prej pridejo tudi obdobja, ko se oblaki razkadijo. V tej fazi je najbolje, da si poiščete dobrega psihiatra, ki vas bo poslušal in spremljal, ter dobrega psihoterapevta, ki vas bo v tem procesu podpiral, vam vlival pogum, voljo in vztrajnost.

Na začetku je lahko tudi sodelovanje na psihoterapiji problematično, zato so tu zdravila, ki nam počasi vsaj toliko izboljšajo stanje, da lahko začnemo spreminjati vzorce mišljenja, vedenja in čustvovanja. Kadar smo takole brezvoljni, je včasih težko poiskati motive in energijo za karkoli, še za vsakdanje aktivnosti je nimamo. Glede na to, da se borite in vztrajno iščete rešitve, pomeni, da je v vas tudi veliko zdravega močnega dela, in ta bo slej ko prej zmagal.

Vem,da je težko, počutje kot ga doživljate, je eno najtežjih izzivov v življenju, vendar bo slej ko prej tudi za vas posijal sonček, najprej morda za minuto, dve, nato za pet minut, pa deset... Poskusite se osredotočiti na vsako minuto, ko se počutite za odtenek bolje, ker se navadno zdravljenje kaže počasi. Prisilite se, da nekaj počnete, naredite si urnik, počnite različne stvari, tudi kaj novega, pa čeprav brez volje in boste morda po teh aktivnostih kdaj še slabše. Napredek prihaja počasi, ampak zagotovo pride.

Vse dobro vam želim --<--@
Nevenka

Re: To nisem več jaz

OdgovorObjavljeno: tor. 21.maj.2019 18.25
močna
Hvala lepa za tako prijazne besede. Upam, da bo šlo res na bolje. Se trudim, da sem čimbolj aktivna, čeprav včasih ne gre. Če bi imela čustva, bi bilo precej lažje, saj bi počela stvari, ki me veselijo, in bi me gnalo naprej Tako pa ja, je povsem prazna glava. Joj, kako pogrešam čustva, kako zelo jih pogrešam.
Upam, da pridejo, do takrat pa poizkusim še kaj.
Hvala in lep pozdrav!