Stran 1 od 1

Razhod in ponovna zveza

OdgovorObjavljeno: pet. 28.dec.2018 22.20
LovilkaSanj
Spoštovani!

Na tem forumu sem nova in na vas se obračam po pomoč, želim si zgolj kakšno toplo besedo, nekoga, ki vidi objektivno situacijo in me pomiri, da kak nasvet.

Zadeva je takšna.
S partnerjem sva skupaj 5 let, sva mlad par, dvajseta leta in temu primerne so najine napake, reakcije, ki jih mnogokrat nisva znala ustrezno kontrolirat in usmerjat. Sva pa željna se vsak dan učiti in potegniti kar najbolje iz konflikta. Najin odnos je večinsko čudovit, pošten, iskren, sva dobra prijatelja v dobrem in slabem, čeprav sva si bila na začetku v interesih, hobijih povsem različna, sva se naučila sprejemanja, spoštovanja in kompromisov tako, da sva našla skupno pot, se podpirava in uživava v najinih hobijih. Ker so se mi tekom najinega skupnega razmerja dogajale grozne stvari, izgube, smrti, pogrebi, konflikti v družini sem se naučila kako je imeti ob sebi partnerja v dobrem in slabem, on je bil vedno moja rama za zjokat, in skala, tudi sama se trudim mu vedno vračati to podporo, ga razumet, podpirat, stati ob strani. N sploh imava lep in pristen odnos, nikoli si nisva ničesar prikrivala, si bila na kakršen koli način nezvesta, dejansko sem mu v teh petih letih bila edina pomembna oseba, kaj šele ženska. Oba dava veliko na poštenje, zvestobo. V petih letih odkar sem njegovo dekle ni niti pogledal druge ženske, niti ga niso zanimale, cedno je bil z mano odkrit. Kljub krizam, prepirom, ki sva jih bila v svoji mladosti ter odraščanju deležna, so naju le ti še bolj povezali (čeprav ni bilo lahko) nikoli po hudem prepiru se recimo nisva ignorirala, vedno sva se še pred spanjem, isti dan pogovorila in bila ljubezniva en do drugega. Nikoli mu ni bilo težko biti do mene pozoren, nežen, romantičen, odkrit. Včasih se počutim že kot v filmu. Nekako rasteva skupaj, čeprav je težko, nikoli zares ne obupava. Oba sva pa težak karakter.

Težko je razložit vse to preko interneta... Ampak najina edina težava je bila, da sva si v marsičem izredno podobna. Preteklost, reakcije, karakter, hitro si vzameva k srcu, zelo se naveževa, in ker noro ljubiva hitro pride do navala čustev. Najina edina težava je torej bila, da nisva nikoli znala v prepirih najti skupne točke, se zares dol vsest in rešit situacijo, zadevo, zato so se stvari mesece kopičile. Ostale so nerešene zadeve, ki so se pri njem vlekle mesece in jih je tlačil vase, saj ga nekako nisem 'slišala' . Mislila sva, da sva se pogovorila, ampak nisva se zavedala, da sva v bistvu le tlačila vase, dokler ni naposled izbruhnilo.

In zato me je septembra pustil.
Bilo je povsem nepričakovano, mislila sem, da sva vredu. Očitno nisem (hotela) slišala znakov.
Prvi teden je še nekako kontaktiral z menoj in skušal rešiti odnos ampak nekako nisva našla skupne točke.
Zato je naposled nehal kontaktirati z mano. Pretekli so potoki solz, prebedenih noči, neješčosti, samopomoči (prijatelji, narava, živali, zabava) in naposled sem naredila napako ne, da sem se je zavedala. Ko sem odšla v klub, sem bila vsa obupana saj me ni kontaktiral, čakala sem vso noč, upala, da se bo oglasil saj sem bila ziher, da ve, da sem na rojstnem dnevu od kolegice (ker sem mu povedala že prej) in v tej jezi, občutku zapuščenosti, še zadnjič pogledala na telefon, nobenega klica in sem zaradi vse bolečine prekršila obljubo, da vsaj na začetku razhoda ne bom delala bedarij, imela s kom karkoli. (to me je prosil prvi teden razhoda) in plesala z neznancem, s katerim sem se na plešišču tudi poljubljala, čeprav sem imela skoz njega v glavi in kakor hitro mi je šel z roko pod majico sem ušla iz kluba in takoj domov, je bilo zame preveč.

Delno sem se temu moškemu prepustila saj sem upala, da mu bo dalo mislit, da me zdaj lahko ima vsak ( vedno je bil do mene zaščitniški in je dal veliko na zvestobo, zato sem naivno upala, da ga bo to vspodbudilo k vrnitvi) Nisem pa prekoračila meje ( ni prišlo do več kot nedolžnega poljubljanja in plesa)
Naslednji dan me je kontaktiral in sem mu tudi povedala, da je nekdo skušal imeti nekaj z mano v klubu, nisem mu pa povedala za poljube, saj sem se naposled bala, da bo še khe zaradi tega res za vedno odšel...

To je bil zadnji dan, da je še nekako skušal najti skupno pot ( razlog za razpod so bile soločene razlike, pogledi na prihodnost ipd) in ker je nisva našla je nastal molk.
Jaz sem dneve preživela v razmišljanju o sebi, nama, kako se izboljšat, popravit stvari. Prav tako on.

Naposled se je po manj ko mesecu za svoj rojstni dan odločil, da se vrne. In potem sem zvedela vse grozne podrobnosti, ki so se dogajale medtem ko je bil samski.

Ker mu nisem povedala iskreno okrog tistega v klubu, je verjel dvema družinskima znancema, ki sta mu natvezila, da se jaz "dol dajem z moškimi v klubu" in ker je od mene vedno prejel iskrenost je sklepal, da je resnica. Čeprav se jaz nikoli ne bi tako nizkotno spustila, sploh z neznancem. Je v navalu jeze, žalosti, dvomov imel sicer brezčustveni spolni odnos z eno žensko, ni bil niti pri njej, niti ni bilo nekega telesnega stika, (stoje, brez nekih dotikov, zunaj) šlo je za miselnost 'Če lahko ona, lahko tudi jaz.' zgolj, da dokaže svoj point, takoj za tem jo je oslovil. Je pa baje ravno zaradi tega začel razmišljati, da je bila to velika napaka (najin razhod) in je medtem ko je bil z njo ves čas razmišljal kako jo naj čimprej odslovi, kako naj pobegne, da dela napako. Za tem bi ji naj kazal celo mojo sliko. Baje se je v tistem trenutku v njem nekaj premaknilo. Je dojel kaj je imel. Še isti dan jo he odslovil (dobila sta se 1x) in mi je rekel, da je zato tako dolgo rabil, da se vrne, ker je razmišljal kako naj zdaj to popravi ... (narazen sva bila zgolj mesec dni) Rekel mi je, da se v svojih dvomih, jezi ni zavedal, da bova še kdaj par in da če bi to vedel, ne bi nikoli šel z njo, sploh pa mu je žal, da je na koncu verjel družini, na koncu govoricam, da če bi mu takoj priznala storjeno in se opravičila ne bi nikoli šel v to.

V tem mesecu kaj sva bila narazen, ker sva se vsak na svoj način soočala z izgubo sva oba naredila napake, on sicer malo večje in več ( dopisovanje z ženskami, spolni odnos 1x, hvaljenje pred kolegi) in priznam, da mi je zelo hudo to pustiti za sabo, prihaja za mano, čeprav odkar sva se pobotala on daje svojih 1000% v zvezo, že skoraj filmsko, prvič sva se res vsedla dol ter odkrito pogovorila, rešila zadeve, začela sva dvome reševati na boljši, bolj odrasel način, se le učiva... Prosila bi, da mi ne govorite naj ga zaradi tega odslovim, saj sem svojo odločitev že sprejela, mu oprostiti za odhod in za vse kar je v tem času storil. Bi pa prosila za kakšno mnenje, nasvet kaj mislite o tem? Marsikdo mi reče, da sva bila narazen in da me ni varal, da naj grem naprej. Rada bi slišala še kakšno mnenje.
Ljubiva se, nora sva en na drugega, ko sva ponovno začela mi je priznal, da se počuti kot bi se na novo zaljubil. Do mene je še boljši kot prej, res se trudi, oprostil mi je moje napake in mi vsak dan, ko mi je hudo pomaga preboleti njegova dejanja, vedno se o tem lahko z njim poogovarjam, je potrpežljiv čeprav mu včasih postavim 100 vprašanj, dvomov, mi vedno pomaga čez to, je tukaj za mene ko se moram zjokati. Obljubil mi je, da če mu to oprostim več ne bo nikoli dvomil vame in več odšel, da mu bom s tem zares dokazala vso ljubezen, in da tega ne bo nikoli pozabil in neal ceniti. 100x se mi je opravičil za svoja dejanja, razložil vsako podrobnost, mi priznal kako mu je žal, priznal krivdo in vidim, da ga to zares žre. Rekel je, da se sramuje kakšen človek je bil tisti mesec in da je vsemu navkljub prišel do mnogih spoznanj...

Jaz se opravičujem, ker sem tako dolga. Ne znam krajše.
Res moram dati iz sebe,
Venomer mi prihajajo v mislih prizori na njo na tisto noč. Boli me, ker se počutim izdano, velik del zaupanja je nekako odšel. Vedno sem si mislila 'Kako je to lep občutek ko sem samo njegova, ko ahko zaupam in se mu 100% predam in vem, da v 5 letih ni imel z nobeno ničesar' zdaj tega temelja več ni in mi misli begajo na čase, ko sem še imela te občutke. Ko sva skupaj se lahko imava čudovito, greva na zmenek, potovat, pa bom nhekje zadaj vedno trpela in me bo po tihem žrlo, spomini na tisti mesec dni.

Kako to preboleti, predelati?
Odločena sem, da hočem preživeti preostanek življenja z njim, kljub njegovi podpori pa rabim še kako objektivno mnenje.
Vem, da ni šlo za dejansko varanje, ampak ob razhodu sva še se vedno ljubila, vem, da sem delno sama kriva in priznam svoje napake.

Kako bi vi požrli in nadaljevali ? Mene je grozno strah ponovne zapustitve in situacije, sem mu to tudi odkrito povedala in mi je obljubil, da se je iz te napake marsičesa naučil in ne bo ponovil, da sem njegov svet, da je bila grozna napaka za katero se sramuje.

Prosim za pomoč.
Upam, da ne bom deležna posmeha, ker zelo težko to spravim iz sebe.
Lep večer.

Re: Razhod in ponovna zveza

OdgovorObjavljeno: sob. 29.dec.2018 15.58
Nevenka
Pozdravljena,

pozorno sem prebrala tvoje sporočilo. Razumem tvoje strahove. Vsaka ljubezen in odnos je tveganje. Za tabo je prva izkušnja zapustitve, ki je zelo težka in verjamem, da te je strah, da bi se kaj podobnega ponovno zgodilo. Nihče ti ne more zagotoviti, da se kdaj ne bo, tudi tvoj fant ne. Lahko se zgodi, da boš tudi ti imela kdaj v prihodnosti željo, da prekineš odnos, pa čeprav se ti to zdaj morda zdi nemogoče. Ljudje se spreminjamo in težko je skozi te spremembe in leta ohraniti enaka čustva do partnerja.

Vem, da je v tem trenutku, ko sta sveže ponovno skupaj, težko spet zaupati. Kljub temu se bodo ob iskrenih pogovorih in lepem odnosu strahovi počasi razvodeneli, zaupanje pa zraslo. Ne boj se, oba sta se odločila, da ponovno poskusita, oba si tega želita. Bogatejša sta za izkušnjo, kako je, ko sta narazen in oba sta ugotovila, da se pogrešata, da se imata zelo rada. Včasih je taka izkušnja dobra, to pravzaprav vidiš že zdaj. Začela sta se več in bolj iskreno pogovarjati, bližje sta si, rajši se imata. Včasih potrebujemo kaj takega, da znamo ceniti to, kar imamo.

Če pa bi se tvoji strahovi in nezaupanje še dolgo nadaljevali, se oglasi pri nas na kakšnem individualnem razgovoru, obstajajo tehnike in načini, s katerimi lahko to precej zmanjšamo ali celo popolnoma odpravimo.

Lepe praznike ti želim, veliko miru in topline --<--@
Nevenka