Ljubosumje
Objavljeno: čet. 16.apr.2020 20.59
Star sem 57 let, ločen po dolgotrajnem hladnem zakonu, po parih letih samskega stanu - ko sem se sprijaznil s tem, da bom sam - sem srečal krasno žensko s katero sva se ujela, zaživela skupaj in se poročila. Uživam v najinem odnosu. Je topla, zrela, pametna kot hudič, v meni vzbudi dobra, za katera sploh nisem vedel, da jih imam. Veliko stvari naju povezuje. Prvič v življenju se počutim videnega, sprejetega - kljub temu, da pokažem tudi svojo komplicirano stran. V odnos vlagam vse kar imam in kar sem.
Ni pa vedno lahko. V letih skrivnega notranjega življenja - v knjigah, poeziji, naravi - vsem na očem ampak sam s sabo, sem - nehote - pridobil nerealno samopodobo nekakšnega gentelmana, ki vse razume, se za svojo damo raztrga in mu je vse cool. Prav to samopodobo sem moral najprej demontirati. Sprijazniti sem se moral s tem, da sem čisto navaden človek, s tudi kakšno manj idealno lastnostjo. Demontaža je v polnem teku, za odpeljati na odpad je ogromno stvari. Se pa zatika. Pri eni stvari.
Prvič v življenju sem začutil topo bolečino, ki mi vzame sapo in ustavi na mestu - ljubosumje. Čustvo, za katerega sem bil prepričan, da sem visoko nad njim. Začutim ga vedno ko partnerka pove kaj od svojih bivših. Takoj se zavrti vrtiljak: najprej se primerjam z njimi, pa se mi zdi, da so v vsem boljši, znajo stvari, ki jih jaz ne, pa se zaradi tega zdim ničvreden (po svojih visokih kriterijih se tako ali tako ves čas dol tlačim). Pa se začnem spraševati zakaj je sploh z mano, ali sem tudi jaz samo trenutni bodoči bivši (v duhu: idealnih ni, tudi z nepopolnim se da preživeti, bolje kot biti sama), v bolj črnih razpoloženjih si razložim, da so ženske pač praktične, odložijo pač in gredo naprej (ponudba - povpraševanje), in tako naprej. Nisem posesiven, nikakor si je ne prilaščam, do nje imam zdrav odnos: bodi dober, dajaj čim več, daj ji vedeti da uživaš v njeni družbi, spoštujem jo, verjamem, da ni nič samo po sebi umevno in da se je treba v odnosu nenehno truditi, ne popuščati in zapasti v rutino. Ob prvih ljubosumjih sem še protestiral, ker pa moje reakcije ni mogla razumeti in se ji je zdela smešna, sem jih poskušal kontrolirati. Sramujem se tega čustva, uspeva mi ga skriti, potrpeti z njim, saj čez dan, dva ali tri tako izzveni. Pri vsaki taki epizodi se zatrese moja samozavest. Ljubosumju se pridruži se skrita žalost - zakaj mi to počne? Zakaj mi govori o svojih bivših parterjih? Kako je lahko tako samozavestna, da mi vedno znova pove, da sem pač eden od mnogih. Ali se ne more niti za trenutek postaviti v kožo (zaradi drugačne življenjske poti) drugače mislečega, ali pač verjame, da je njen - čisto upravičen, zrel odnos do preteklosti - edini logičen in da drugačni niso pomembni.
Na večino vprašanj si zlahka sam odgovorim. S svojimi dejanji mi ne daje nobenega povoda za ljubosumje. Ima pač zgodovino. Problem je izključno v meni. Neumno, nepotrebno, neproduktivno. Rad bi šel naprej. Nočem več čutiti ljubosumja, ki me ustavi na mestu, v najinem lepem, toplem odnosu. Nočem več čutiti sramu, ki me preplavi, ko pri svojih letih čutim in - če mi tega ne uspe skriti - obnašam kot trapast najstnik. Nočem nazaj v pravljični svet v katerem vitezom oklepi ne rjavijo.
Kako?
Ni pa vedno lahko. V letih skrivnega notranjega življenja - v knjigah, poeziji, naravi - vsem na očem ampak sam s sabo, sem - nehote - pridobil nerealno samopodobo nekakšnega gentelmana, ki vse razume, se za svojo damo raztrga in mu je vse cool. Prav to samopodobo sem moral najprej demontirati. Sprijazniti sem se moral s tem, da sem čisto navaden človek, s tudi kakšno manj idealno lastnostjo. Demontaža je v polnem teku, za odpeljati na odpad je ogromno stvari. Se pa zatika. Pri eni stvari.
Prvič v življenju sem začutil topo bolečino, ki mi vzame sapo in ustavi na mestu - ljubosumje. Čustvo, za katerega sem bil prepričan, da sem visoko nad njim. Začutim ga vedno ko partnerka pove kaj od svojih bivših. Takoj se zavrti vrtiljak: najprej se primerjam z njimi, pa se mi zdi, da so v vsem boljši, znajo stvari, ki jih jaz ne, pa se zaradi tega zdim ničvreden (po svojih visokih kriterijih se tako ali tako ves čas dol tlačim). Pa se začnem spraševati zakaj je sploh z mano, ali sem tudi jaz samo trenutni bodoči bivši (v duhu: idealnih ni, tudi z nepopolnim se da preživeti, bolje kot biti sama), v bolj črnih razpoloženjih si razložim, da so ženske pač praktične, odložijo pač in gredo naprej (ponudba - povpraševanje), in tako naprej. Nisem posesiven, nikakor si je ne prilaščam, do nje imam zdrav odnos: bodi dober, dajaj čim več, daj ji vedeti da uživaš v njeni družbi, spoštujem jo, verjamem, da ni nič samo po sebi umevno in da se je treba v odnosu nenehno truditi, ne popuščati in zapasti v rutino. Ob prvih ljubosumjih sem še protestiral, ker pa moje reakcije ni mogla razumeti in se ji je zdela smešna, sem jih poskušal kontrolirati. Sramujem se tega čustva, uspeva mi ga skriti, potrpeti z njim, saj čez dan, dva ali tri tako izzveni. Pri vsaki taki epizodi se zatrese moja samozavest. Ljubosumju se pridruži se skrita žalost - zakaj mi to počne? Zakaj mi govori o svojih bivših parterjih? Kako je lahko tako samozavestna, da mi vedno znova pove, da sem pač eden od mnogih. Ali se ne more niti za trenutek postaviti v kožo (zaradi drugačne življenjske poti) drugače mislečega, ali pač verjame, da je njen - čisto upravičen, zrel odnos do preteklosti - edini logičen in da drugačni niso pomembni.
Na večino vprašanj si zlahka sam odgovorim. S svojimi dejanji mi ne daje nobenega povoda za ljubosumje. Ima pač zgodovino. Problem je izključno v meni. Neumno, nepotrebno, neproduktivno. Rad bi šel naprej. Nočem več čutiti ljubosumja, ki me ustavi na mestu, v najinem lepem, toplem odnosu. Nočem več čutiti sramu, ki me preplavi, ko pri svojih letih čutim in - če mi tega ne uspe skriti - obnašam kot trapast najstnik. Nočem nazaj v pravljični svet v katerem vitezom oklepi ne rjavijo.
Kako?