slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Prijatelji • Socialna fobija • Psihoterapija forum

Prijatelji

Socialna fobija, socialna anksioznost ...

Prijatelji

Odgovor Jan sr. 19.mar.2014 20.03

Pozdravljeni.

Sem 16 let star in imam težave z pogovorom in druženjem, sicer ne v tako hudi obliki kot nekateri tukaj na forumu oz. tako se mi vsaj zdi. Skratka težave se mi pojavljajo pri komuniciranjem z vsemi, nekako nenajdem teme o kateri naj se pogovarjam (oz to je moj izgovor) in sem preprosto tiho, stojim zraven kot lipov bog. Na srečo, ko sem se vpisal na srednjo šolo sem pristal v razredu v katerem nas je bilo le 5 fantov, torej smo se med odmori vsi družli skupaj napram tem da nismo imeli nič skupnega, ter jih tako postopoma bolje spoznal ter končno našel nekaj o čemer smo se lahko pogovarjali. Vendar se v popoldanskem času, zaradi obveznosti (športa, obiskoval sem namreč Športno Gimnazijo) nismo nič družili. Problem je ponovno nastal sedaj ko sem zamenjal šolo, zaradi prenehanja treniranja. Prišel sem v nov razred, v katerem poznam skoraj vse, saj so bili moji sošolci na osnovni šoli, vendar se nikakor ne morem vklopiti v družbo, bojim se da bodo mislili da se "štulim" oz "rinem" h njim, polega tega tudi če se pririnem v njihovo skupino potem tam stojim in tiho poslušam saj se nikakor nemorem in neznam vklopiti v pogovor, preprosto zamrznem, mogoče mi še uspe izcviliti 2 stavka potem pa nevem več kaj bi rekel, in ker vem da bom izpadel čudno ker samo stojim zraven poleg tega pa se rinem h njim v družbo sem raje sam. Po drugi strani pa sam nočem bit, zelo si želim družbe, nekoga da bi se lahko sporščeno pogovarjal. Ko pogledam po razredu in vidim kako sporščeno se vsi pogovarjajo me prav prime bes, zakaj moram ravno jaz trpeti, zakaj nimam prijateljev tako kot vsi ostali, kdaj lahko sploh rečem da je nekdo moj prijatelj, zgolj dejstvo da se občasno (enkrat na mesec) druživa nepomeni da sva prijatelja? Ter tako večino popoldanskega časa preživim doma, šeposebaj sedaj ko sem prenehal z športom, pri katerem sem pravtako bil sam saj se trener ni nikoli prikazal zaradi bolezni, poleg tega pa sem bil edini v družtvu. Težave imam tudi z ljudmi ki jih dobro poznam, naprimer zadnjič sem šel gledat košarkaško tekmo z bratrancem ki je sicer 2leti starejši od mene, pričakujoč da bova poklepetala me je povabilm vendar sem nato tiho kot miš gledal tekmo in se pretvarjal da me je zanimala kajti nisem bil zmožen pogovora :uf, sram: . Nevem kaj se mi dogaja, je to zgolj moj značaj? Hočem se spremeniti, želim si imet prijateljev s katerimi bi se lahko sporščeno družil in užival, ne pa da vsak dan hodim v to šolo, dan za dnem ista zgodba; šola, učenje doma, spanje, šola. Da bi vsaj imel cilj v življenju. Ne pa tako, to zame ni življenje.

Kaj mi svetujete? Vem da vse to kar sem napisal vrjetno nimal nobene niti ampak kot pravim imam velike težave z izražanjem in govorom.

Lp
Jan
 
Prispevkov: 1
Član od: sr. 19.mar.2014 18.57

Re: Prijatelji

Odgovor Nevenka čet. 20.mar.2014 19.19

Pozdravljen, Jan, imaš problem, ki je pri najstnikih in tudi starejših mladostnikih zelo pogost. Ne gre za tvoj značaj, verjetno si v osnovi vesel in komunikativen, gre za tvojo pretirano zahtevnost in kritičnost do sebe. Verjetno pričakuješ, da se boš v družbi vedel na način, ki si si ga zamislil, torej, govoril kaj pametnega ob najbolj primernem času, na najbolj primeren način. In potem se ves čas natančno opazuješ. Kadar takole pritiskamo nase, navadno ne uspemo izdaviti nič, ali pa vsaj nič, kar se bi skladalo z našimi pričakovanji.

Tvoji problemi so povezani tudi s tem, kako vidiš sebe oz. kaj si misliš o sebi, o svojem videzu, značaju, osebnosti, inteligenci... Kadar se vidimo v lepi luči, nam je dostikrat vseeno za to, kar si o nas mislijo drugi, in si upamo govoriti tisto, kar nam pač v danem trenutku pade na pamet. Kadar pa si želimo, da bi bili drugačni, ker si nismo všeč, se stvar zakomplicira. Že sama kritika je namreč vzrok tesnobe in posledično nesproščenosti v komunikaciji.

Glej, tvoj problem ni nerešljiv, potrebno bo pa nekaj dela na sebi.
Povabila bi te na našo brezplačno skupino za pomoč pri depresiji in anksioznosti, kjer se nekateri srečujejo s podobnimi težavami kot ti. Tam ti ni potrebno prav nič govoriti, če nočeš, nihče ne bo pritiskal nate ali karkoli zahteval od tebe.
Upam, da se opogumiš in se nam pridružiš:-)

Želim ti lep večer
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 615
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Prijatelji

Odgovor trololo tor. 8.apr.2014 21.04

Tudi jaz ima podobne probleme. Če ne gre drugače, zakaj pa ne bi probali navezati stike preko te strani in naših mejlov?
trololo
 
Prispevkov: 3
Član od: pet. 28.mar.2014 10.39

Re: Prijatelji

Odgovor trololo tor. 8.apr.2014 21.07

Mislim na kogar koli.
trololo
 
Prispevkov: 3
Član od: pet. 28.mar.2014 10.39

Re: Prijatelji

Odgovor trololo tor. 8.apr.2014 21.09

Na kogar koli, ki ima probleme z navezovanjem stikov in si želi družbe in smeha, veselja, pohajanja, žuranja ali kar koli drugega...
trololo
 
Prispevkov: 3
Član od: pet. 28.mar.2014 10.39

Re: Prijatelji

Odgovor lilija 323 pon. 17.okt.2016 13.31

Hoi,
stara sem 21 let, težko navezujem stike z sošolci, ko začutim da so drugačni od mene,neglede na to kak poskušam da bi sprejela da nismo vsi enaki, jaz tega nemorem spravi me v slabo voljo in se zaprem v sebe, pravzaprav se mi je to začelo dogajati že v srednji šoli ko sem videla kak so bili nekateri pokvarjeni sem se zaprla v sebe, zdaj pa spoznavam da je bilo tisto še minimalno čemur bi se lahko reklo pokvarjeno. V srednji v približno tretjem letniku so se spravili na mene in se začeli delat norca iz mene, in od takrat več ne pričakujem nič dobrega od ljudi, Danes na faksu mi je sošolka posodla list in me je to tako presenetilo da sploh nisem vedla kaj bi in me je blo sram rečt hvala ker sem vedla da bo ta hvala čudno zvenel, na faksu se spet norca delajo iz mene, Al pa se pogovarjajo da sem zmešana, še en problem imam sramujem se sama sebe v javnosti, ne upam se dogovarjati za stvari, neznam izražati čustev, odrivam prijatelje stran od sebe, ene zato mi grejo na živce, druge pa zato ker se bojim da me nebojo marali ker samo jamram, ker sem zgubila zanimanje za stvari, najlažje se pogovarjam z otroci starejšimi od deset let dokler ne dobijo fint in se zaprejo v sebe, Al pa se začnejo obnašat odraslo, pišem zato ker nevem kaj bi, rada bi imela prijatelje pa nemaram njihovih črnih duš, Al pa napravljanja, žal mi je ker sem slabo razložla v glavnem imam podobne probleme kot Jan
lilija 323
 
Prispevkov: 2
Član od: pon. 17.okt.2016 12.39

Re: Prijatelji

Odgovor Nevenka pon. 17.okt.2016 20.17

Pozdravljena, "lilija", na našem forumu. Otroci in najstniki znajo biti včasih res hudobni in s svojim zbadanjem in objestnostjo zadanejo hude rane vrstniku, na katerega se spravijo. Žal se skoraj vedno spravijo na sošolca, ki je nekoliko negotov vase, bolj tih, sramežljiv, premali, prevelik, predebel ali presuh, skratka na nekoga, ki se na prvi pogled zdi malo drugačen in zato toliko bolj ranljiv. In tu je večinoma izvor socialne anksoznosti, saj glede na izkušnje ves čas pričakujemo, da bomo spet deležni posmeha ali grdega ravnanja drugih.

Tu preprosto potrebuješ pomoč, ne nasveta, ker samo nasvet ne bo pomagal. Socialna anksioznost je rešljiv problem, vendar trdoživ in potrebno je precej dela na sebi in spoznavanja svojih strahov in vzorcev, da nam postopoma postane lažje. Vsekakor ti predlagam, da poiščeš pomoč v obliki psihoterapije. Verjetno si boš na na način prihranila mnogo težkih občutkov in tudi slabih izkušenj v prihodnosti.

Vse dobro ti želim --<--@
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 615
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Prijatelji

Odgovor lilija 323 sr. 19.okt.2016 20.52

Zdravo, Nevenka
hvala za prijazen odgovor
lilija 323
 
Prispevkov: 2
Član od: pon. 17.okt.2016 12.39


Vrni se na Socialna fobija

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost

cron