Ponovno odkrijte sebe!

[maraska]

Z možem sva poročena 17 let, imava sina. Sicer kot družina dobro funkcioniramo, vendar sem jaz tako zdolgočasena in depresivna zraven moža, zamorjena, jezna... nimava skupnih interesov, nič ga ne veseli kar veseli mene. Čustveno in osebnostno me ne zadovoljuje. Čeprav je dober, pomenim mu vse, ne bi me prizadel za nič na svetu (čeprav me dostikrat je). Dejansko me duši: vsepovsod bi rad bil z mano. Še k prijateljici gre rad zraven. Vse lepo in prav, ampak jaz si želim poživitve z drugim moškim. Niti sama ne vem, če zgolj sexualne ali iščem tisto, kar mož nima. Mož si želi, da ga jaz božam in ljubkujem, sama pa sem lačna nežnosti in oboževanja. Poskusila sva tudi popestritev z izmenjavo parov, vendar se ni obneslo, v njegovih očeh sem taka, da bi vsakemu dala. V resnici pa sem čustveno lačna, želim imeti osebo, s katero bi brez besed znala deliti občutke. Mož se boji, da ga prevaram in zapustim, saj bi to zanj pomenilo zlom vsesplošni, družbeni... Vem, da me ima rad, vendar mi tega ne zna kazati na način, ki ga potrebujem. Zdi se mi, da ga želim celo namerno prizadeti. Dolgo let nisem pomislila na drugega moškega, zame je bil mož edini. Po več kot 10 letih pa sem ugotovila, da moje brezmejne ljubezni preprosto ni več in da sem vedno popuščala, se odrekala... Sedaj pa se mi misli obračajo na glavo, v drugo krajnost, kjer me racionalni razum zapušča. Čeprav vem, da bi me drugi moški izkoristili zgolj za seks. Kam to vodi???

[Nevenka]

Pozdravljena, Maraska, vesela sem, da ste opisala svoj problem, ki je problem mnogih žensk in verjetno tudi moških po večletnem zakonu ali zvezi. Počasi, sprva skoraj neopazno se pojavi naveličanost, nekako se odtujimo, izgubljamo drug drugega v vsakodnevnih obveznostih in skrbeh. Vaš mož je najbrž eden tistih, ki vam skuša v vsem ustreči, tako pa nehote za vas izgublja svojo privlačnost. Nekako smo narejeni tako, da nas zmeraj bolj privlači tisto, kar je rahlo nedostopno in nepoznano. Pravite, da ostajate ob možu čustveno lačna, kar pomeni, da ga ne čutite blizu, da ni neke povezanosti, intimnosti. To je verjetno bolj pomembno kot želja po spolnosti z drugim moškim. Ko namreč čustvena bližina izgine, se velikokrat izgubi tudi telesna.
Pravite, da vas racionalni razum zapušča, nekako vas trenutno vodijo čustva, neke želje in potrebe, ki so kot nekakšen vulkan začele bruhati iz vas in se zdi, kot da jih ne morete več zaustaviti. Obenem se zavedate, da je ta igra nevarna in lahko vodi nekam, kamor ne želite. Pravite, da bi vas drugi imeli samo za seks. Mogoče, tega ne morete vedeti, je pa zelo verjetno, da bi se na koncu eksperimentov z drugimi počutili zelo prazno. Sam telesni kontakt brez čustvene bližine nas večinoma izprazni, ne pa napolni.
Draga Maraska, v vašem primeru bi bilo dobro, da najprej razčistite, kaj si pravzaprav želite, kaj vam manjka in kaj se da narediti v okviru vašega partnerstva. Nikamor se vam ne mudi, hitre odločitve bi tu lahko čez čas obžalovali. Svetujem vam partnersko terapijo v kombinaciji z individualno, morda celo najprej nekaj individualne za vas, kasneje pa partnerska.
Vsekakor sta verjetno vaša družina in partner vredna, da poskusite najprej reševati obstoječe stanje, ne pa kar na vrat na nos zapustiti barko, pot nazaj je mnogo težja in včasih celo nemogoča.

Veliko poguma, potrpežljivosti in jasnih misli za prihodnost vam želim
Nevenka

[maraska]

Hvala za tako hiter in zadovoljujoč odgovor. Dobro ste razbrali mojo stisko!
Hudo je, ker ne morem nikomur povedati, kar čutim, njega bi pa definitivno prizadela, če bi mu kaj omenila. Še na forume ne upam pisati, ker vse izvohlja za mano, telefonske klice itak in SMSje.
Tudi sam ima težave s seboj, je pričel jemati zdravila in občutek imam, da se umirja, je manj zoprn in ne dreza vame.
In mi je takoj veliko lepše, tudi pri seksu so krasni občutki. Mogoče bo šlo na bolje. Sama od sebe res nimam energije prenašat vsega, kar se komu zljubi. Tudi na terapijo misliva it, najprej pa rabim jaz individualno, da ugotovim, če ga imam dovolj rada in so moji napadi jeze nanj bolj del obsesivne motnje? Gre za pobeg od resničnosti v objem drugega.
Seveda je škoda, da bi se razšla, saj imava kljub mojim negativnim mislim zelo trdne temelje za skupno življenje.
V meni se meša angelček in hudič. Lp, Maraska

[Simon]

Ljuba moja.... v prvem postu praviš, da ti manjka nežnosti in oboževanja, v drugem postu pa praviš, da ne moreš nikomur povedati. Praviš tudi, da tvoj jemlje zdravila ker ima probleme sam s sabo. Si kdaj pomislila, da ima težave sam s sabo ker se v mislih ubija kaj je narobe z vama? Bilo bi zanimivo slišati še njegovo plat. Zakaj mu enostavno ne poveš kaj ti manjka!??? Lahko potrdiš, da si morda vase zaprta in se ne obnašaš do njega "lepo" zato ker ti manjka tisto kar ti manjka??? In potem še njemu nekaj manjka in potem sta oba vase zaprta in sta oba tiho in potem je vse v k*** Morda je zato na tabletah....

[maraska]

Sem se že sprijaznila, da sem nevrotik. Čeprav moj zdravnik v meni ne prepozna kakšne hujše bolezenske motnje.
Bom mu čez 1 mesec, ko imam kontrolo, podrobneje razložila, kaj se dogaja z mano. Moža pa ne zagovarjaj, ker je imel nekatere težave še preden je mene spoznal. Seveda sem mu povedala, ampak to je tako kot slepemu občudujoče opisovat mavrico, videl je ne bo nikoli.
saj nisem nenehno nezadovoljna, lep čas mi je v redu, pridejo pa dnevi, ko mi je odveč in mi gre na živce.

[metu]

Maraska, ali imaš kdaj občutek, da je tvoj mož odvisen od tebe, da se vede kot en otrok, ki potrebuje mami, da ga poteši?
Zase vem, da sem bila en velik otrok, ko sem se preselila k možu. Zdaj sem osamosvajam.

Lp, metu

[maraska]

Ja, Metu, tudi ta segment je prisoten pri njemu....

[mnovak]

Marasca, kakšen je bil tvoj mož, ko sta se spoznala? Se je zelo spremenil? Se je spreminjal postopoma ali kar tako "naenkrat"? Ko se od njega umakneš si še vedno depresivna, ali takrat čudežno postane boljše? Ko se vračaš iz službe imaš občutek, da ti "narašča pritisk"?

To sprašujem, ker sva take težave imela tudi midva s partnerico. Glede tablet in podobnih stvari. Nikoli ni ena oseba kriva drugi, da jemlje tablete! Mogoče se sliši brutalno, ampak tudi alkoholiku ni nihče kriv, da se naliva - nihče ne vliva pijače vanj, ampak sam. Tudi sam sem tu pa tam vzel kakšno tableto, začelo se je seveda s persenom, nadaljevalo pa se je na konkretnejša zdravila (nekaj podobnega, kot če bi bil na drogah). Hvala bogu sem zdaj OK.

LP, M