slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni • Razno • Psihoterapija forum

Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Splošne razprave, debate ...

Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Odgovor Sky čet. 3.jun.2010 19.03

Basen o komunikaciji

V gozdu zavlada panika. Baje ima medved Medo seznam živali, ki jih bo pojedel.

Pa se prvi opogumi jelen in gre k medvedu.
Jelen: "Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?"
Medo: "Res je."
Jelen: "Mi lahko poveš, če sem na seznamu?"
Medo: "Ja, si."

Naslednji dan je bil jelenov zadnji.

Pa se opogumi volk in gre k Medotu: "Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?"
Medo: "Res je."
Volk: "Sem na njem?"
Medo: "Si."

Volk se poslovi od medveda, naslednji dan pa tudi od življenja.

Panika v gozdu narašča.

Tretji dan medveda obišče zajček: "Medo, je res, da imaš seznam živali, ki jih boš pojedel?"
Medo: "Res je."
Zajček: "Sem na njem?"
Medo: "Si."
Zajček: "Me lahko zbrišeš?"
Medo: "Seveda, lahko, ni problema."

Nauk zgodbe: komunikacija je ključ do uspeha. :iii
Uporabniški avatar
Sky
 
Prispevkov: 54
Član od: pon. 12.apr.2010 22.32

Re: Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Odgovor joinmeinlife ned. 6.jun.2010 14.27

Rabin Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko sta ravno koncala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko casa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabin je pricakoval solze in jezo. Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta zacela graditi nov grad. Dejal je: "Spoznal sem, da sta me naucila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko casa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke."
:) LOL
joinmeinlife
 
Prispevkov: 22
Član od: sob. 15.maj.2010 14.52

Re: Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Odgovor Hator sr. 23.jun.2010 20.56

Dva volka

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.
Rekel je, 'moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema volkovoma znotraj vseh nas .

Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje,
pohlepen, aroganten, samopomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen.

Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen,
prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.'

Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka: 'Kateri volk pa zmaga?'

Dedek je preprosto odgovoril, 'Tisti, ki ga hraniš.'
Uporabniški avatar
Hator
 
Prispevkov: 15
Član od: tor. 13.apr.2010 19.26

Re: Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Odgovor DragonInside ned. 20.feb.2011 12.33

Zivela sta kmet in njegov osel - oba stara in zeljna počitka zaradi
zivljenjskih izkusenj, ki so jima zdebelile kozo. Nekega dne je star,
napol slep in nic vec prevec pameten osel padel v star, zapuscen vodnjak. Zival,
ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji.
Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel
prav tako. Pa se je domislil, odsel k sosedom in zaprosil za pomoc. Domislil se je
namrec izjemne resitve. Z eno samcato potezo bo resil dva stara problema.
Odlocil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu
splacalo stare zivali vleci iz mokre pasti.
Sosedje so radi prisli pomagat cloveku, ki je imel tezave. Prijeli so za
lopate in zaceli metati zemljo v stari vodnjak. Zival je se bolj tulila in
z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje.
Pa ga ni bilo.
Potem je utihnila, ceprav so ljudje se vedno metali zemljo na njo. Kmet je
radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakic ko je na osla padla
gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je zival to zemljo preprosto stresla
s sebe in stopila na njo. Tako si je pocasi utirala pot na svobodo. Kmalu
so vsi preseneceni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega
vodnjaka.

Zivljenje bo metalo na vas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne,
crne. Uporabite zvijaco in preprosto stresite s sebe vse te smeti in stopite
nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od vasih tezav je samo stopnica
gor, v visave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko resimo le, če se ne
predamo in poiscemo resitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na
nas metal samo svojo zemljo. Nauciti se moramo aktivirati svojo moc in sami
poiskati svojo resitev.

Vedno, ko boste to poceli, se spomnite na starega osla in na njegovih pet
pravil, ki nam ponujajo rešitev:

1. Osvobodi svoje srce sovraštva.

2. Osvobodi svoj um skrbi.

3. Naj bo tvoje zivljenje bolj preprosto.

4. Daruj, ne da bi v zameno kaj pricakoval.

5. Ljubi vec in ... otresaj s sebe zemljo, kajti v tem zivljenju moras
postati resitev in ne vec problem.

*Nauk zgodbe?*

Osel se je domislil genialne resitve zato, ker njegovega uma niso
zapolnjevale misli sovrastva do kmeta, ki mu ni pomagal. Ni se spominjal
dogodkov, ko je kmetu sam pomagal, ker je to takrat pac delal brez
potrebe, da bi mu kmet moral kaj vrniti v zameno. Prav tako ni igral vloge zrtve,
torej v sebi ni imel misli, ki bi mu jemale pozornost in moc, ko bi jokal
nad svojo zlo usodo. Bil je pac samo navaden in preprost osel in kot tak
je razumel, da so zemljo metali ljudje samo zato, da bi potem on pac stopil
na njo in se resil. Zato se je zemlje razveselil in jo razumel kot
priloznost, da prileze na vrh, na svetlobo.
Vse svoje pomisleke in dvome zberite, jih zapisite in v njih poiscite
svojo temacnost. V teh mislih lezi samo temacnost, ki jih mecete v druge. Ce jo
drugi stresejo s sebe in stopijo na njo, so oni dobri, vi pa ne. Ce tega
ne storijo, ste jih zive pokopali in zazidali v grob.
Ampak to je ze njihov problem. Vas pa, da polozite pod mikroskop malo
svoje zemlje in analizirate njeno vsebino.

*Nauk nauka zgodbe*

Včasih je dobro, da se rodis v zivljenje kot preprost in neumen osel. :iii2
When you face the sun, the shadows always fall behind you. - Hellen Keller
Uporabniški avatar
DragonInside
 
Prispevkov: 10
Član od: pon. 7.feb.2011 23.47
Kraj: Ljubljana

Re: Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Odgovor Darja pon. 21.feb.2011 20.55

Če bi še enkrat živela ...

Ko so zdaj že pokojno petinosemdesetletno Nadine Stair vprašali, kako bi živela, če bi lahko še enkrat živela, je odgovorila:

»Dovolila bi si narediti več napak. Bolj bi bila sproščena, bolj bi si razgibala življenje. Ravnala bi nekoliko bolj nespametno in prismojeno. Manj stvari bi jemala resno. Več možnosti bi si naklonila. Splezala bi na več vrhov in preplavala več rek. Privoščila bi si več sladoleda in manj fižola. Morda bi si privoščila več realnih težav in manj navideznih. Veste, jaz sem oseba, ki vsako svojo uro dan za dnem živi smotrno in prištevno. Oh, imela sem svoje trenutke, in če bi znova živela, bi si jih privoščila več. Pravzaprav bi se nenehno trudila, da bi jih imela več. Samo take trenutke, drugega za drugim, in ne da sem vsa ta leta živela tako, da sem živela vnaprej.

Bila sem eden tistih ljudi, ki nikoli nikamor ne gredo brez termometra, termovke, dežnega plašča in padala. In če bi spet imela možnost, bi potovala lažja. Če bi spet lahko preživela svoje življenje, bi začela hoditi bosa že v zgodnji pomladi in taka nadaljevala v pozno jesen. Šla bi na več plesov. Se vozila na vrtiljakih. Nabrala bi več marjetic.«

Kaj pa bi vi naredili drugače, če bi imeli možnost še enkrat živeti?

Ljudje smo zmotljivi, nenehno delamo napake. Majhne, nepomembne, srednje, velike in usodne. Ampak niti ene napake ne moremo več popraviti. Kar je bilo narejeno, je bilo narejeno, ne moremo vstopiti v preteklost in zbrisati, popraviti, uničiti, skriti tega, kar smo zmotno storili, napačno naredili, ali tega, kar nam je bilo narejeno. Ne da se in mišljeno je bilo tako. Skozi napake se namreč učimo. O sebi, o drugih, o življenju. Toda kaj, ko so nas vedno kaznovali, ko smo se zmotili. Rekli so nam, da je pomota največji greh, in nas tako pribili na križ trpljenja. Zato sodoben človek ne prizna napake in zato je tudi ne vidi. Meni, da je delati napake greh in da se ne sme, hkrati pa se ne vidi, ko on to počne.

Ko naredi majhno, srednjo ali veliko napako, ni večjih posledic. Toda kaj se zgodi, če tak slepec naredi usodno napako? Kaj potem?

Nič. Ker se nič ne da več popraviti. Zato nam je Stvarnik podaril odpuščanje. Odpuščanje je dejanje nekoga, ki mu je bila storjena krivica. Ko odpusti, to naredi zaradi sebe in ne zato, da bi opral tistega, ki je grešil. Ko odpustimo, se osvobodimo jeze, ki jo čutimo, ker so nas prevarali, zapustili, opravljali, prestrašili, nas po nedolžnem obsodili … Ko odpustimo, ne pozabimo, ne osvobodimo tistega, ki je grešil, ne opogumljamo ga, naj še enkrat greši, ko odpustimo, samo prenehamo sovražiti.

Ko odpustimo, osvobodimo sebe. To pa hkrati ne pomeni, da spet vstopimo v enak položaj. Človek nikoli ne vstopi dvakrat v isto reko, tudi če vstopi na isti kraj, saj je voda, ki teče, ob njegovem drugem vstopu drugačna, kot je bila ob prvem. Človek se v vsaki okoliščini spremeni. Vse se spreminja, svet, čas, energije, predvsem se spreminjamo ljudje. Tudi če se vam zdi, da ste vedno enaki, to ni res, morda celo nazadujete. Zato se oprimite veščine odpuščanja. Ne bojte se, ne boste šibkejši, če zmorete odpustiti, odpuščajo le najmočnejši. Odpuščanje je večje, močnejše in pogumnejše dejanje od maščevanja. Maščujejo se šibki, odpuščajo močni.

Naj vam življenje ne polzi iz rok. Nesmiselno se je potem v pozni starosti zavedati tega, kar je bilo zamujeno, ker ste stvari nenehno nadzorovali, da ne bi bili prizadeti, saj potem boli. Ljudje smo zmotljivi, zato prizadenemo in smo ranjeni. Toda to je življenje in bolje je, da boli, kakor da ga nenehno nadzorujemo. Če smo pazniki svojega življenja, živimo v strogi disciplini, obvladanosti in med samimi dolžnostmi. Taki ljudje so zmeraj prvi v vsem, na njih se da zanesti, hkrati pa te lastnosti popolnoma zadušijo življenje v njih. Človek se ni več sposoben sprostiti, izgubil je »joie de vivre«, veselje do življenja, kamor koli gre, ima s seboj termometer, termovko, dežni plašč in padalo. Od daleč gleda, kako se drugi vrtijo na vrtiljaku, in ne zna nabirati marjetic, ne zna plesati.

Če bi še enkrat živela, bi si dovolila ljubiti bolj strastno. Vzela bi si več svobode, bila bi nezanesljiva in manj dolgočasna. Ne bi znala kuhati in pospravljati, znala pa bi se igrati s svojimi otroki. Risala bi, plesala, se smejala. In bila bi ženska, strastna in senzualna. Da, naredila sem napako, ker tega v preteklosti nisem vključila v življenje. Toda preteklosti se ne da spremeniti. Lahko pa spremenim ta trenutek, in dokler živim, ni prepozno. Vse to lahko ta trenutek naredim. In nikoli ni prepozno.

Vaja. Napišite si pismo. Napišite, kaj bi naredili drugače, če bi še enkrat lahko živeli, in potem ne objokujte svoje usode, ampak vzemite v roke škarje in platno življenja. Oblikujte ga po modelu, ki ga želite, in živite ga z veliko začetnico, ne z malo. Nikomur ne naredite usluge, če životarite, še najmanj svojim bližnjim. Pojdite v svet, zadihajte in vrzite se v življenje na glavo in brez padala. Res je, to je nevarno. Veliko tveganja je v tem. Hkrati pa totalno zadoščenje. In preden boste sprejeli to odločitev čiste moči, se premaknite v tisti kotiček v sebi, kjer sta čista tišina in jasnost in ki ždi globoko prav v vsakem človeku. To je naše središče. Zaprite oči in opazujte svoje dihanje. Ko boste vdihnili tretjič, pošljite izdih dol, globoko v svoj trebuh in tako boste zaznali svoj center moči, tan tien, dva centimetra pod popkom. V tem centru vizualizirajte zlato sonce in zaznajte mir, ki se počasi dviguje iz centra in se seli v telo. Če ste v bolečini, uporabite svoje zavedanje in najdite prostor v telesu, kjer se ta bolečina najbolj izraža. Potem se prestavite v središče te bolečine in še globlje, pod njo, dokler ne boste našli vira tišine. V tej tišini živi vaša priča, tista, ki vidi in ve vse, kar je, in vse, kar ste. Moč se rojeva v globini tišine.

In le tako se človek spreminja, z akcijo, z dejanjem, ne z razmišljanjem. In če to počne, potem mu na koncu življenja ne more biti žal, da ni živel, ker je životaril. Ne more mu biti, zato ker Živi. :sonček: :sonček: :sonček:
Uporabniški avatar
Darja
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 132
Član od: tor. 13.apr.2010 18.07

Re: Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Odgovor Darja pet. 25.feb.2011 17.16

Ena čudovita zgodba o Zemlji. :sonček:

Zemlja, beseda, vsakomur poznana. Samoumevna. A vseeno, kaj je Zemlja?
Zgolj planet, zasidran v neskončnosti univerzuma, s svojim večnim, enakomernim ritmom ... že tisočletja ...
Materija, iz atomov in molekul, ki zgolj obstajajo ... brez moči zavedanja ...
Ali živo bitje z dušo, ki diha in umira z nami ... nujnost našega obstoja, našega sveta, v katerem živimo.
Vsak poseg v njeno bit jo hromi in pušča globoko sled v njenem telesu. Saj Zemlja je telo, le da neprimerno bolj popolno in dovršeno, kot si predstavljamo. A za nas tako samoumevno ...
Toda ali znamo prepoznati različnost in obenem čudovito skladnost oblik, ki ti ga ponuja? Razgibanost oblik, harmonijo barv, prepletanje pojavov? Neokrnjenost tisočletnih gozdov, barvne odtenke voda, svežino jesenskih juter, toploto prvih spomladanskih sončnih žarkov. Neživa materija? Ne, čudovita harmonija sveta, ki nam omogoča življenje.
Tudi zato bi jo morali ljubiti, spoštovati in ohranjati. Saj ni samoumevna, neuničljiva, večna. Ona nam ne pripada. Dana nam je zgolj in samo v uporabo tebi in tvojim zanamcem. Da jo varuješ, spoštuješ in ohranjaš njeno neponovljivo enkratnost.
Je darilo in hkrati nujnost tvojemu obstoju.
Tu je, tebi na voljo, da jo uporabiš, iz nje črpaš moč za svoj obstoj in preživetje. Vendar ceni danosti, ki ti jih daje na razpolago. Pusti, da je tvoja dobrotnica, učiteljica, prijateljica. Ne obrni je proti sebi, da ne občutiš njene strašne, razdiralne moči. Moči jeze nad tvojo nespametnostjo. A tudi žalosti. Razočaranja. Ker je zate samoumevna.
Uporabniški avatar
Darja
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 132
Član od: tor. 13.apr.2010 18.07

Re: Poučne zgodbe za dušo, modrosti življenja, basni

Odgovor Darja ned. 20.mar.2011 21.07

»Ko boste gledali gosi, kako letijo razvrščene v obliki črke »V«, se boste morda vprašali, ali je kakšna znanost že odkrila, zakaj letijo tako. Vsaka ptica ustvarja z majhnimi krili vzgon za tisto, ki leti tik za njo. Z letenjem v obliki črke »V« zmore jata leteti vsaj za 71 odstotkov dlje, kot bi lahko posamezna ptica, če bi letela sama. Ko se vodilna gos utrudi, zavije nazaj in vodstvo prevzame druga gos. Gosi gagajo, da spodbujajo sprednje, da ohranjajo hitrost. Zlasti pomembno je, kadar kakšna gos zboli, ali jo zadene šibra in pade iz razvrstitve. Takrat poletita za njo še dve drugi gosi in pristaneta z njo, odpravita sami ali pa s kakšno drugo jato, da dohitita preostale.«

Nauk basni:
Ljudje, ki imajo skupno usmeritev, lahko pridejo do svojega cilja hitreje in lažje, kadar potujejo s pomočjo potisne sile drugega. :pomezik:
Uporabniški avatar
Darja
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 132
Član od: tor. 13.apr.2010 18.07


Vrni se na Razno

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 1 gost