Mi pride kdaj, da bi zbežala!
Zbežala bi, a vendar kam?
Tja daleč, kjer nikogar ne poznam!
Pred strahovi bi se skrila,
bi bolečino pozabila!
Mi pride kdaj, da bi kričala!
Kričala bi, a glasa ni.
So vse besede v grlu obtičale,
se v velik vozel zavozljale.
Mi pride kdaj, da bi jokala!
Jokala bi, a solze ni.
Bolečina moja je tako velika,
da še solza se umika.
Mi pride kdaj, da bi umrla!
Umrla bi, da me več ni!
A potem cvetja, sonca ne bi več uzrla,
ne čutila bi objem ljubečih rok
niti slišala premilih pesmi zvok.
Mi pride kdaj, da bila bi srečna!
Srečna že, ampak kako?
Nekoč, ko bom se biti srečna naučila,
z vami tudi to spoznanje bom delila!
(16.09.2009)
Slavka Kafol
STRAH
Temna noč molči, nikogar ni
da v objem njegov bi se jaz skrila
in ta samota me plaši,
ko strah razpira svoja krila.
Na sebi čutim hlad noči,
ki srka vase mojo dušo,
ko gledam strahu v oči,
se mu predajam brez moči.
Kje sončnih žarkov je toplota,
da odžene temo, hlad?
Zakaj prežema me samota?
Zakaj nihče me nima rad?
Nekoč bi rada začutila,
da ljubezni vredna sem,
na strah za vedno pozabila,
se stisnila nekomu v objem.
(23.2.2011)
Slavka Kafol
