Ponovno odkrijte sebe!

[Lucy]

Pozdravljeni,
Nova sem na forumu,ampak zelo potrebna vaših mnenj. Že dva dni berem različne forume in prebrala sem veliko na to temo,pa vseeno mi je lažje, če mi kdo kaj svetuje,pove na mojo izkušnjo in doživljanje razhoda s partnerjem.

Pred dobrima dvema letoma sva se spoznala in si bila takoj všeč. Začela sva živeti najino in potem, ko smo vpletli še najine družine (otroci, starši,ipd.), našo pravljico. Bila sva dva v enem praktično. Ista mnenja, iste želje, ista pričakovanja. Nisva se obremenjevala z leti (starejši je 10 let,bliža se 50im, jaz pa 40im), njegovi otroci so že odrasli,ločil se je po 20 letih zakona 3 leta preden je mene spoznal in od takrat ni imel zveze. Hiše nista prodala, sta jo pa razdelila na 2 ločena stanovanja in ostala v isti hiši tako rekoč. To me je velikokrat zmotilo, ker mi je vedno dajala občutek, da želi nekako sam urejati tam zadeve ipd. Potem mi je sicer pojasnil, da zato,ker ima tam svinjak in ga je sram, da mora to sam počistiti in je pri tem ostalo, nisem več niti dajala pomena temu.
Kmalu, se je zaradi poškodbe in slabe mobilnosti, preselil k meni in mojemu takrat 11 letnemu sinu, ki ga imam tudi jaz iz prejšnjega zakona. Sin ga je že takoj sprejel. V obdobju 9 mesečne bolniške je večkrat zašel v gostilno in prišel prepozno ali prepijano domov. Na začetku se mi je še opravičeval, s časom pa je pravil, da težim in da tega ne bo prenašal,kot češ, da ne more niti s prijatelji biti. Zaradi mene je lahko bil s prijatelji cele dneve, le pijače ni bilo treba toliko zlivati vase. Kakorkoli, po prvem letu me je 'pompozno' v enem lokalu zaročil, res sem bila srečna in prijetno presenečena, od takrat pa je vse šlo navzdol. Pravzaprav 6 mesecev po tistem ni bilo več dialoga, ni se več sekiral, če me prizadane ali ne,tako, da me je večkrat žalil, da sem slaba mati, da sem paranojik, da nimam nič v glavi ipd., in to zato,ker sem se vedno razjezila, ker je prihajal najmanj 2x tedensko domov 'zalit', včasih manj, včasih več. Definitivno sem bila tečna za nekoga, ki ima raje prijatelje,žur,alko namesto družino,ampak sem se prilagodila in zmenila sva se, da ne bom tečnarila,ampak ko pride tak domov naj ne govori z mano in naj gre spat. Tako je tudi bilo. S časom sem se začela zapirati vase, bila sem pogosto slabe volje,zredila sem se in si nisem bila več všeč, nisem več povedala sproti kaj me moti in nakopičilo se je,njemu pa prav tako in pred novim letom,ko sem rekla, da želim biti tokrat doma in ne pri prijateljih kot prejšnja leta (kjer se je moj sin skrajno dolgočasil ,ker tam nihče nima otrok, nihče razen mene se ne ukvarja,pogovarja z njim,in kjer se nataka samo alkohol) je dokončno počilo,ker to ni bila zabava. 10 dni pred 31.im in slab teden po sva imela tihe dneve,ko pa sem spregovorila se je vnel prepir (spet je imel ene 4 pire v sebi, če ne nima korajže) v katerem me je tako sprovociral, da sem ga nagnala.On je pa vse spakiral in odšel. Naslednji dan sva se slišala in mi je rekel, da me ima rad, da je bil nor name,ampak me zdaj ne ljubi več. Strlo me je,čeprav mi je marsikaj jasno,ampak da me ne ljubi več? Kako? Od kdaj? Še pred mesecem dni mi je govoril in pisaril kako me ljubi,pogreša ipd....zdaj pa v enem mesecu minilo vse?!?!?! Potem je začel bluziti, da mogoče tako misli zaradi jeze, da mogoče me čez nekaj dni pokliče,skratka polno teh mogoče,mogoče. Ko pa sem ga vprašala, če to pomeni definitiven konec, kar tako, po 2 letih presek,ko sva vedela, da je treba nekaj storiti,pa noben nič ni storil, je zdaj najbolje iti narazen? Rekel je da misli, da je tako boljše zame. Da ga zadnje čase nisem upoštevala za nič (kar je morda tudi res zaradi moje jeze, tišine in vsega) in da on tako ne more več. In celo je upal reči, da pije zaradi mene,ker je raje zavil v gostilno kot prišel domov, kjer stavri niso štimale. Pozabil je pa, da je pil rad in marsikdaj dolgo zalutal s prijatelji že prej, tudi preden je mene poznal. Pravi, da mu je žal zame in da je bolje, da se nekaj dni ne vidiva, tako, da je sedaj nazaj vseljen v tisto stanovanje,kjer nad njim bivajo bivša žena in otroci (odrasli), ki si ga je v tem času uredil.
Jaz sem strta, zmedena,ne vem ali se bo vrnil ali se ne bo, ne vem kaj bi bilo prav, da naredim, če sploh kaj......Prosim vas za kakršenkoli nasvet, ker se počutim kot bi razpadala....jočem,se trudim delati v službi, sinu skušam čimbolj prihraniti mojo bolečino,skratka prava čustvena razvalina.

Hvala za 'posluh' in lep pozdrav.

[losos]

Totalno izgubljena?

Zgolj v razmislek!
Te razumem, da ti je težko in hudo in da je bilo tudi lepo! In nekaj časa žalovanja je čisto ustrezno!

Te pa ne razumem kaj bi sploh imela od takega tipa? Po dr. Janez Ruglju je Alkoholik in še Peder za povrh, ker ima raje moško družbo kot Žensko!
Dr. Janez Rugelj tudi pravi, da je zadnji rok v katerem pametna punca ugotovi in Alkoholika zapusti 2 leti! Če bi še vztrajala z njim bi bila tudi ti bolna in bi se morala zdravit skupaj z njim, ker si odvisna od odnosa z Alkoholiziranim moškim in njegovih izpadov on pa od flaše, ki jo ima raje od tebe in vseh njegovih otrok skupaj! Alkoholik pristane na zdravljenje le, če ga istočasno zapustijo partnerka in vsi otroci in še vsaj službo mora izgubiti!(cel odstavek po dr. Janezu Ruglju)

Razmisli, za čem v resnici žaluješ? Za njim? Vajinim odnosom? Njegovimi izpadi? ali čem drugim? Verjamem pa, da ti zdaj manjka! odnos? sex? njegovi izpadi? tvoja slaba volja? trma? sitnarjenje?

Jaz bi ga vzela nazaj! Ampak bi se spremenila! !, ob kakršnem koli nasilju , pa naj on !

[Darja]

Lucy, pozdravljeni.

Dobrodošla na forumu, upam, da bo vaša zgodba spodbudila še koga in bo z nami podelil svoje izkušnje.
V odnose vstopamo tudi zato, da lahko zadovoljimo svoje odnosne potrebe. Ob vaši zgodbi se sprašujem, katere potrebe ste zadovoljevali v odnosu z vašim partnerjem? Ste čutili/dobili spoštovanje, podporo, občutek sprejetosti? Skratka, kaj ste dobivali zase v vajinem odnosu?
Ali je vaš partner alkoholik ali ne, ne bi ugibala. Zato obstajajo različni testi (dostopni tudi na internetu), ki s precejšnjo zanesljivostjo pokažejo, ali je nekdo zasvojen z alkoholom oziroma ali je njegovo pitje že alarmantno.
Za vas je veliko bolj pomembno, kako njegovo pitje doživljate vi oziroma ali ste pripravljeni tolerirati njegovo vedenje, brezbrižnost do vaših občutkov, želja, pričakovanj. Gre za vas in ne zanj. Alkohol je njegova težava, njegova izbira in s tem se mora soočiti sam. Vi pa lahko izberete, ali želite živeti v takšnem odnosu ali si morda zaslužite več. Morda nekoga, ki je sposoben čustvene bližine (alkohol je eden od načinov, da se izognemo bližini, beg iz odnosa), spoštovanja, nekoga, ki vas bo imel rad.
Verjamem, da trenutno doživljate hudi stisko, da ne veste, kaj storiti. Na razpolago imate različne možnosti, izkušnje kažejo, da prošnje, moledovanja, prepričevanja, izpadi jeze niso učinkoviti. Saj njegovo pitje moti vas, ne njega. Lahko pa jasno in odločno poveste, kakšno vedenje za vas ni sprejemljivo, kako se počutite oziroma, da niste pripravljeni živeti na ta način. V vsakem primeru se mora odločiti sam, ali bo prenehal s takšnim vedenjem ali ne. To je njegova odločitev. In zunanja prisila ne pomaga.
Nekje sem prebrala, da zasvojeni z alkoholom (dokler se sam ne odloči, da bo prenehal piti) lahko pristane na vse, obljubi vse … vendar le do naslednje steklenice piva.
Ko se boste odločali, kaj storiti, razmislite kako najbolje poskrbeti zase, za vaše dobro in bolj kakovostno življenje in nenazadnje tudi za vašega sina.

Želim vam vse dobro.
Darja

[Lucy]

Hvala losos in hvala Darja.

Tudi sama si te dni zastavljam ta vprašanja. V tem odnosu sem dobila spoštovanje,počutila sem se njegovo vesolje, dajal mi je občutek varnosti, nasmejati me je znal vedno, a vse to se je v zadnjih mesecih razblinilo.
Njegovega popivanja nisem nikoli prej vzela tako resno kot zadnje pol leta, ko mi je res šlo že na živce in me oddaljilo v odnosu. Večkrat sem se želela pogovarjati o tem,pa je vedno le poslušal,nikoli nič pripomnil, včasih le to, da pretiravam, ker vsak gre malo zažurat. Problem je, da ko je govoril o žuru, sem jaz videla da govori o pitju, ker enega 'žura' (zanj je žur tudi 6 urno sedenje v kafiču) nismo dali skozi brez, da bi pil sok recimo. Ko je lani dobil slabe izvide jeter, sem problem prvič izpostavila, pa sem bila paranoik,težak...mene je pa le skrbelo kam to pelje, ker sem si želela zdrave prihodnosti z njim in ne take, da bom nekega dne morala skrbeti zanj kot medicinska sestra zaradi tega ker se je sam uničil prezgodaj. Pa sem bila zatežena zanj, kot je pravil. Vem, to mora on sam spoznati,ampak namesto da bi mu odprla oči, sem zaprla vrata do srca. Oziroma najverjetneje jih ni imel nikoli odprtih zame.
Ničkolikokrat sva se sprla zaradi alkohola, ker je bil užaljen, da mislim da preveč pije (besede alkoholik sem se izogibala), ker sem ravno na spletu preverjala ali je zasvojen s tem ali ne in prišla do ugotovitve, da dejansko zlorablja alkolhol, čeprav mi je bilo dovolj že videti njega.
Zdaj ko sem vse to napisala, se mi zdi tako brezveze. Želim si družinskega moškega, ki bi se z mano pogovarjal o vsem, da je moj najboljši prijatelj in zaveznik, da je moj ljubimec in da ko mi je hudo, da je prvi tam v oporo.
Ko to preberem mi je jasno, da je to bilo le kratek čas, ne vem ali se je pretvarjal ali sem jaz idealizirala preveč to kar sem pričakovala.
Boli me ja,ker pač čutim do njega nekaj močnega ali pa sem morda odvisna od odnosa,ker tako ali tako nisem bila nikoli dolgo sama, vedno iz zveze v zvezo skorajda.
Ko me bo sililo na jok ob spominu na lepe trenutke in pogrešanju le teh, si moram to še 100x prebrati,pa ne bom več 'izgubljena' tako dolgo.
Danes sem mu poslala 2 sms-a,pa me totalno ignorira, kljub temu, da mu moram vrniti ključe njegovega stanovanja in rezervne od avta in to me jezi,ker če je konec bi rada zaključila z vsem,da čimprej prebolim in grem naprej. 4 dni so mimo jaz paše vedno na momente jočem kot dež. Tako pa se mi zdi kot da nekaj čakam,pa čeprav samo še potrditev konca po njegovem razmisleku. Istočasno pa ugotavljam, da ne čakam nič drugega kot to, da se sama odločim kaj jaz hočem.

Spet sem se razpisala. Se kar ne morem ustaviti....

Lep pozdrav

[Lucy]

Dodala bi še nekaj o sebi, kar mi ne da miru,da sem pa jaz mogoče napačna.
Že iz otroštva si želim imeti svojo družino z moškim kot sem ga zgoraj omenila,ker je kot otrok nisem bila deležna. Starša sta se ločila, ko sem bila 2 leti stara,potem pa smo še 10 let živeli skupaj. Oče je bil alkoholik, tudi agresiven (večkrat je tudi policija prišla domov,ker so letele batine ipd.) in ženskar in to kar 'odprti' ženskar. Doma smo imeli slike njegovih ljubic itd, mama pa je to prenašala,danes pravi za voljo otrok (vmes sem iz tega njunega odnosa dobila še brata, ki pa ni dosti vedel kaj se dogaja,jaz sem pa videla,slišala vse,čisto vse)...sicer zdaj že 20 let ne pije in sem zelo ponosna nanj,ker se je sam izvlekel. Oba starša sta si ustvarila nove družine in odnosi med vso to razširjeno družino so danes super,prijateljski. Jaz sem edina,ki nikoli ne naleti na pravega partnerja in me skrbi, da bom vedno ostala sama ali pa spet ponavljala iste napake,izbire,karkoli.
Je možno, da te moške s katerimi sem do sedaj poskušala ustvarjati, preveč idealiziram zaradi mojih potreb, že samo zato ker v začetku itak ne vidimo dosti zaradi zaljubljenosti.
Večkrat sem že razmišljala, da bi šla na kakšno psiho analizo, pa mi je moja zdravnica rekla, da moram sama to predelati....bojim se, da nisem zmožna,ker če realno pogledam res ne vem zakaj tako trpim, če je jasno kaj sem v zgoraj opisanem odnosu dobila in predvsem kaj nisem dobila...in zdi se mi, da vedno naletim na take moške, da ob njih sčasoma trpim,potem pa ko se konča,trpim njihovo izgubo....je z mano res kaj narobe?

Hvala.

[Darja]

Lucy, pozdravljena.

… in zdi se mi, da vedno naletim na take moške, da ob njih sčasoma trpim …
Partnerja si izberemo na podlagi predstav, ki jih v največji meri pridobimo v primarni družini. Na podlagi medsebojnega odnosa naših staršev; njunega izkazovanje ljubezni, spoštovanja, reševanja konfliktov, se naučimo, kakšen je »pravi« odnos oziroma kakšne odnose si bomo ustvarili sami, ko odrastemo.
Stiska, ki jo doživljaš, neprijetna občutja, trpljenje … je podobna stiski, ki si jo doživljala kot otrok? Osebe, ki so odraščale v nefunkcionalnih družinah, v družinah, kjer je bilo prisotno nasilje in alkohol, vedno znova podoživljajo svoja travmatična izkustva, tudi z izbiro partnerja, ki je lahko podoben enemu od staršev.
A začarani krog je mogoče prekiniti, predelati/ozavestiti moteče vedenjske vzorce in se naučiti novih, bolj zdravih.

… Večkrat sem že razmišljala, da bi šla na kakšno psiho analizo, pa mi je moja zdravnica rekla, da moram sama to predelati ... S tvojo zdravnico se strinjam le deloma. Sama lahko razrešiš, analiziraš marsikaj, vendar ker smo do sebe preveč subjektivni, potrebujemo nekoga, da nam nastavi ogledalo. Uvid v naše težave imamo do določene mere, nato pa pridemo do točke, ko se to ustavi. In takrat je primeren pogovor s strokovnjakom, ki nas z usmerjenimi vprašanji/komentarji vodi do prepoznave in ozaveščanja naših vedenjskih vzorcev in nam pomaga pri iskanju za nas bolj primernih vzorcev in rešitev.

Predvsem pa s teboj ni nič narobe … oziroma nič več, kot z vsakim od nas. Glede na razmere v primarni družini, si razvila obrambne mehanizme, ki so ti pomagali preživeti. In to je pomembno. Zdaj si odrasla, zmožna rešiti svoje težave ter zaživeti brez stiske in trpljenja.

Lep vikend.
Darja

[Lucy]

… in zdi se mi, da vedno naletim na take moške, da ob njih sčasoma trpim …
Partnerja si izberemo na podlagi predstav, ki jih v največji meri pridobimo v primarni družini. Na podlagi medsebojnega odnosa naših staršev; njunega izkazovanje ljubezni, spoštovanja, reševanja konfliktov, se naučimo, kakšen je »pravi« odnos oziroma kakšne odnose si bomo ustvarili sami, ko odrastemo.
Stiska, ki jo doživljaš, neprijetna občutja, trpljenje … je podobna stiski, ki si jo doživljala kot otrok?


Moj odgovor je ja, neprijetna občutja, bolečina in trpljenje je podobno stiski iz otroštva: strah pred izgubo, tesnoba in zavedanje, da ni v redu kot je,pa vseeno je v redu ipd...

Mislim, da se bom odločila stopiti pred ogledalo in po testih, ki sem jih naredila na spletu,rabim psihoterapijo transakcijske analize....le da ne vem na koga naj se obrnem,ker sem z obale,pa v Ljubljano ne morem prihajati zaradi drugih vsakdanjih obveznosti....

Hvala Darja in lep vikend tudi tebi.

[Darja]

Lucy, živjo.

Vesela sem, da si se odločila poskrbeti tudi zase.
Na Obali se lahko obrneš na Matejo Miklič, mag. farm., specializantka psihoterapije transakcijske analize, T: 041 362-717, E-pošta: mateja.miklic@gmail.com

Želim ti veliko uspeha pri delu na sebi.
Darja