Resnična zgodba anonimne osebe
Bil sem zelo uspešen podjetnik, delujoč v Sloveniji in tujini. Verjel sem v zakonsko zvestobo, v partnerko resnično nisem nikdar dvomil ter tudi sam nisem delal nikakršnih izvenzakonskih izletov.
Ustvarila sva si družinico z otrokom. Vsem smo bili zgled lepe družine in, ko sem gledal druge okrog sebe, sem bil prepričan, da je moja zadnja od vseh, ki bi kdajkoli lahko razpadla. Posel mi je odlično uspeval in kljub veliko dela, smo živeli lepo in lagodno življenje. Skratka, v mislih sem se velikokrat zahvaljeval zanjo, za otroka in za našo srečo. Resnično sem mislil, da smo idealna celota, ker se imamo med seboj tako radi in tudi drugi so nas videli tako. Bili smo izjemno aktivni in praktično nobena druga družina ni mogla dalj časa držati našega ritma. Zato smo postali kar nekako samozadostni in se v tem tudi dobro počutili.
Potem pa je prišlo do ločitve. V začetku zime je, kot strela, usekala, z jasnega neba in skoraj sem pozabil dihati. Spraševanju: zakaj ? , kako to? , je to sploh res ? , pa kaj za vraga je bilo tako narobe ? , pa kaj sem delal tako generalno narobe ?,…, ni bilo ne konca ne kraja. Ker me je bilo sram povedati, da sem ostal sam, sem čez noč ostal brez prijateljev, izogibal sem se tudi vseh sosedov. Nisem se jim mogel prikazati pred oči in popolnoma sem se izklopil iz družbe ter umaknil med štiri stene. Z družinskimi prijatelji se o tem nisem mogel pogovarjati, drugih nisem imel. Čez noč sem tako izgubil družino, njo, otroka, prijatelje in tudi posel ni več tekel, tako, da so se kmalu temu pridružile še finančne težave. In šlo je še bolj navzdol...
Ostal sem popolnoma sam, v ogromni hiši. Otroka, ki sem ga oboževal in občudoval, nisem smel videti, ker se je bala, da ga bom odpeljal k sebi. Povsod samo zima in hlad, nobenega človeškega glasu, nobenega dotika, ne toplega pogleda, edino družbo mi je delala mačka, ki se je občasno privila k meni v mojo bolečino. Ponorel bi, v kolikor bi mi skušali vzeti še to….
Začel sem analizirati, popisal več sto strani, a pravega odgovora nisem našel. Poglabljal sem se v svojo bolečino, brskal po sebi in okrog sebe, a iz mračnega vzdušja se nisem mogel izkopati.
Veliko mi je pomagala psihoterapija, kjer sem ugotovil, da sem sicer delal napake, ker bolje delovati v tistem trenutku pač nisem znal, vendar ni z menoj nič narobe. Spoznal sem, da vzrok zakonskega kolapsa lahko leži tudi v duševnem stanju ter preteklih družinskih in socialnih vzorcih drugih. Sam nisem imel vpliva, niti znanja, da bi to nevarnost lahko pravočasno opazil in ukrepal.
In začel sem razmišljati: »Mogoče pa ni treba, da gojim slabe in žalostne misli, Mogoče pa sem lahko kljub situaciji, v kateri sem, tudi malo vesel…
Tako sem se odločil, da bom od jutri naprej vesel. Torej sem po pol leta zaprl svoj fascikel samoanalize ter se ga nisem več pritaknil.
Nov dan sem pričel z veseljem. Prepričal sem se, da sem za svoje počutje odgovoren sam, ter da se nisem spremenil. Če sem znal do sedaj živeti polno in srečno življenje, sem sposoben to tudi ponoviti. Začel sem iskati novo partnerko. S pozitivnim pristopom in smehom sem začel v svoje življenje pritegovati pozitivne ljudi. Z aktivnostjo na zelo različnih področjih, sem širil krog poznanstev ter si tako zapolnil prosti čas, da v njem enostavno ni bilo več prostora za slabe misli.
Ugotovil sem, da moram začeti tkati nove socialne vezi in po internetu sem se vključil v samsko sceno. Vprašal sem se, kaj je dobrega, kar lahko potegnem iz stanja, v katerem sem se znašel. Kaj je tisto, kar bi me veselilo, pa si tega zaradi družinskih ali časovnih obveznosti v preteklosti nisem mogel privoščiti ? Kaj dobrega zase lahko potegnem iz te čudne situacije ?
Začel sem gojiti nove vrste športov in se vključil v različne interesne skupine in klube. Kmalu sem bil tako zaposlen s prostočasnimi aktivnostmi, da sem jih le še s težavo usklajeval. Novi znanci in prijatelji so me spoznali kot zanimivega ter veselega človeka in nekaj laskavih pohval mi je pomagalo še dvigniti, že povrnjeno, samozavest.
Sedaj sem v redu in resnično hvaležen sem vsem znancem in psihoterapevtom, ki so mi pomagali v najtežjih trenutkih. Resnično težko bi zvozil tole svojo preizkušnjo brez njih, tako pa sem jo, četudi so bili klanci strmi in ovinki, nad prepadi, strah vzbujajoče ostri.
Česa sem se naučil ?
- Z menoj ni nič narobe, še vedno sem isti veseli človek, kot sem bil,
- Šel sem skozi isti proces, kot že toliko ločenih pred menoj, a šele kasneje ugotovil, da je moja zgodba že neštetokrat slišana. Do takrat sem mislil, da se je to zgodilo le meni in se v neskončnost spraševal zakaj ravno meni ter kaj je narobe z menoj.
- Ne bojim se pasti na krvaveča kolena, črtal sem strah pred bolečino.
- Zelo pomemben je čas, ki ga partnerja namenita le eden drugemu, brez vseh motečih dejavnikov.
- Življenje gre naprej in najlepše pri tem je, da vsak dan lahko začnem od začetka.