Ponovno odkrijte sebe!

[malaDaja]

Moj boj z depresijo traj že skoraj 8 let, vsake toliko izbruhne, vzroki so različni, ponavadi ob kakšni večji spremembi, pa tudi če je pozitivna, mislim, da je kriv predvsem nek podzavesten strah (ne glede na to, kako si določene spremembe v resnici želim). Ampak hudo je, ker to izbruhne čez noč in potem traja ter mi onemogoča, da bi živela normalno.

Nekje pa sem prebrala, da je smiselno iti na preiskavo delovanja hormonov... zakaj psihiatri tega ne omenjajo, zakaj nas ne pošljejo na endokrinološke preiskave? Vsi samo pišejo recepte za AD-je, pa še to ponavadi v prvo ne zadanejo s pravimi in traja nekaj mesecev, da človek prenaša zelo moteče stranske učinke zdravila, ki mu sploh ne pomaga kot bi moralo in ga dejansko samo ovira pri vsakdanjem življenju. Ponavadi je treba menjati tudi več različnih AD-jev, da ugotovimo, kateri je pravi za nas, ves tak postopek pa traja mesece in leta.... A res ne obstaja noben način, da bi lažje ugotovili, kaj je v človekovem telesu narobe in kaj telo rabi, da bo res pomagalo???

Jaz mislim, da imam precej težav s samimi hormoni, saj imam tudi policistične jajčnike (menstruacijo dobim mogoče 1x ali 2x na leto) in pri 28 letih imam še vedno velike težave z mozolji. Zelo verjtno je, da so vse te moje težave med seboj povezane, saj so vse posledica nepravilnega delovanja različnih hormonov. Ali mogoče pri nas medicina še ni toliko napredna, da bi take zadeve povezovali in raziskovali?

Zanima me, če je kdo bil na teh preiskavah, ima kdo izkušnje in predvsem me zanima, kakšne so možnosti zdravljenja, ko enkrat ugotovijo, kateri hormoni ne delujejo pravilno?

[mateja]

Moj boj z depresijo traj že skoraj 8 let, vsake toliko izbruhne, vzroki so različni, ponavadi ob kakšni večji spremembi, pa tudi če je pozitivna, mislim, da je kriv predvsem nek podzavesten strah (ne glede na to, kako si določene spremembe v resnici želim). Ampak hudo je, ker to izbruhne čez noč in potem traja ter mi onemogoča, da bi živela normalno.

To je tipično za depresijo in tudi neke vrste dokaz, da imamo vedenjske vzorce in prepričanja, ki nas sčasoma lahko začnejo ovirati in nam grenijo življenje. Torej, ko pride do neke spremebe, te postane strah ... POIŠČI VZROK TEMU

Nekje pa sem prebrala, da je smiselno iti na preiskavo delovanja hormonov... zakaj psihiatri tega ne omenjajo, zakaj nas ne pošljejo na endokrinološke preiskave? Vsi samo pišejo recepte za AD-je, pa še to ponavadi v prvo ne zadanejo s pravimi in traja nekaj mesecev, da človek prenaša zelo moteče stranske učinke zdravila, ki mu sploh ne pomaga kot bi moralo in ga dejansko samo ovira pri vsakdanjem življenju. Ponavadi je treba menjati tudi več različnih AD-jev, da ugotovimo, kateri je pravi za nas, ves tak postopek pa traja mesece in leta.... A res ne obstaja noben način, da bi lažje ugotovili, kaj je v človekovem telesu narobe in kaj telo rabi, da bo res pomagalo???

Psihiatri oz. vsi zdravniki ocenjujejo, kaj je narobe. Na take preiskave bi lahko najenostavneje poslal osebni zdravnik ali ginekolog. Zakaj vas nista onadva? Specialisti za ženske spolne hormone so ginekologi, za ostale hormone pa endokrinologi. S težavo, ki jo imate vi, bi se morali obrniti na ginekologa. Sem prepričana, da se vam bo posvetil in bosta analizirala vaše ravnovesje ali neravnovesje hormonov.
Antidepresivi delujejo različno na različne ljudi, ker smo različni. Zato mora psihiater individualno zdravit vsakega PACIENTA IN NE MORE POTEGNIT ČRTE IN REČI - TEM BOM DAL TOLE, ... - potrebne so različne doze, različne vrste zdravil, različne kombinacije in drugačen čas trajanja terapije.
Ker imate vi že 8 let težave, sklepam, da ste imeli že kar nekaj zdravil za depresijo. Kako ste jih prenašali? Niste našli najugodnejše zdravilo za vas? Kako dolgo se zdravite in kdaj po terapiji spet nastopi depresija?


Jaz mislim, da imam precej težav s samimi hormoni, saj imam tudi policistične jajčnike (menstruacijo dobim mogoče 1x ali 2x na leto) in pri 28 letih imam še vedno velike težave z mozolji. Zelo verjtno je, da so vse te moje težave med seboj povezane, saj so vse posledica nepravilnega delovanja različnih hormonov. Ali mogoče pri nas medicina še ni toliko napredna, da bi take zadeve povezovali in raziskovali?

Pri nas je medicina na enakem nivoju kot v tujini, saj naši zdravniki lahko in tudi hodijo v tujino na kongrese, šolanja, izobraževanja. Še vedno pa je najpomembnejši odnos med zdravnikom in pacientom, če mu zaupate, bo terapija uspešnejša. Povejte svojemu zdravniku (osebnemu in ginekologu), da želite preikave hormonov in da niste zadovoljni, ker imate občutek, da se vam ne posvetijo dovolj. Bodite vljudni in prijazni in prepričana sem, da se bo vsak zdravnik odzval, ko boste povedali, kaj pričakujete od njega, pa vam tega do sedaj ni dal.Kar pa se tiče psihiatra, mislim, da bi vas napotil h ginekologu, če bi povedali za svoje policistične jajčnike, ...

Zanima me, če je kdo bil na teh preiskavah, ima kdo izkušnje in predvsem me zanima, kakšne so možnosti zdravljenja, ko enkrat ugotovijo, kateri hormoni ne delujejo pravilno?malaDaja

Ko se ugotovi, da nekega hormona ni dovolj, ali ga je preveč, se predpiše zdravila. Hormone se dodaja, če jih je premalo in se jih blokira, če jih je preveč. Če niso spolni hormoni (estrogeni, progesteroni, gestageni), se s tem ukvarajo endokrinologi.

Upam, da sem ti vsaj malo odgovorila na tvoja vprašanja.

Se enkrat srečno tebi in vsem na forumu.

Mateja

[malaDaja]

Hvala tudi za vse te odgovore... kar se medicine tiče, vem, da je za vsako stvar treba vprašati pravega specialista, ampak jaz "jamram" o vseh teh težavah vsem - svoji osebni, ginekologu in psihiatrinji. Kot sem napisala, takoj po novem letu bom šla na eno endokrinološko preiskavo (verjetno kar samoplačniško, ker se baje čaka po pol leta, da prideš na vrsto z napotnico). Je pa res, da zdravniki radi malo šparajo... osebna zdravnica mi je seveda rekla, da se moram o vseh teh težavah pogovoriti z ginekologom in psihiatrinjo... ginekolog mi je rekel, da ni panike, če nimam menstruacije tudi po eno leto, ker je itak ne rabim (predpisal mi je Klomifen, ki ga naj začnem jemati, ko bom hotela zanositi), psihitrinja pa mi je napisala Cipralex. To je to...

Jaz vem, da niso krivi samo hormoni, da bi rabila tudi eno konkretno psihoterapijo, da enkrat dokončno pridem zadevi do dna... seveda si želim ugotoviti, zakaj pred vsako večjo spremembo padem v depresiijo in postanem aksiozna ter čutim strah, ki me popolnoma ohromi... Ampak za takšno delo na sebi rabišdenar in čas... to pa nam današnji tempo in plače žal ne omogočajo ravno najbolj. Bom pa naredila vse, da nekako zadeve rešim, saj bi res rada bila srečna in rada bi spet začutila ljubezen ter željo po temu, da si s fantom ustvarim družino, ker vem, da si on to zelo želi.

Če kaj pomaga, bom opisala situacije, ki so me v teh lstih pahnile v depresijo... prvič, ko sem imela fanta, ki me ni spoštoval in sem bila nesrečna, ampak nisem vedela, kaj naj naredim... ok, to je bilo nekako razumljivo, ker on res ni bil pravi zame in se je nekaj moralo zgoditi, da sem naredila konec zvezi, ki ni vodila nikamor.
Vse naslednje faze pa so bile prej moteče kot potrebne... ko sem dobila svojo prvo službo, katero sem si res neizmerno želela in se trudila zanjo, sem 14 dni pred podpisom pogodbe za padla v depresijo čez noč (panični napadi, slabo spanje, nič jedla, jokala, želodčni krči, nemir, samo ležala sem v postelji in trpela..).. še dobro, da sem se nekako pravočasno postavila na noge in vseeno sprejela službo.
Potem se je zgodilo spet lani, ko sem bila tik pred tem, da se preselim k fantu... pol leta sem se na vse kriplje trudila, da najdem v njegovem kraju službo in ko sem jo dobila... evo - čez noč me je preplavil strah, padla v depresijo in en teden ležala doma ko zombi ter razmišljala, kaj je z mano narobe... nisem imela čustev, čutila sem odpor do tega, da grem od doma in svet se mi je obrnil na glavo. službo sem zavrnila in seveda je bio kmalu bolje in spet sem začela iskati službe... dobila novo priložnost in komaj komaj sem se na koncu pripravila do tega, da sem spakirala in se preselila. kmalu sem se na nov dom privadila in bila neizmerno srečna... vsak dan sem se iz službe vrnila vesela, da me doma čaka moj fant itd. Vse je bilo prelepo, dokler nisem zanosila, čeprav sem si tudi tega neizmerno želela in jamrala, da ne morem zanositi, ker imam PCO... in ker je bilo enostavno prehudo (ista zgodba - odpor do vsega, brez čustev, brez energije...), sem šla nasplav, kar sem dva dni za tem nenormalno obžalovala...
No, zdaj sem pa tukaj kjer sem - sredi enega čudnega mrtvega obdobja, ko se zbujam brez čustev, hladna, vsaka stvar me razjezi, vse mi je brezveze....... in najraje bi šla živet nekaj na samoten otok, kjer bi bila sama.

[Nevenka]

Draga malaDaja, seveda je lahko tudi neravnovesje hormonov vzrok za nihanje razpoloženja in depresijo, vendar situacije, ki jih navajaš ti, bolj govorijo v drugi smeri. Praviš, da se ti to večinoma zgodi, kadar je pred tabo situacija, za katero misliš, da ji nisi kos, da je preveč zate. Treba bi bilo raziskati, kaj takrat razmišljaš in čutiš, zakaj se umakneš, namesto, da bi se borila ali sprejela nove izzive. Praviš, da čutiš najprej strah, ki te tako ohromi, da včasih zamrzneš v situaciji, ki je zate nesprejemljiva (fant, ki te ne spoštuje) ali pa skušaš povrniti stanje nazaj, da bo vse tako kot je bilo prej (nosečnost). Obenem si velikokrat tudi zmagovalec, sprejmeš službo, čeprav te je strah, se preseliš k fantu, čeprav ne veš, kako bo. To pomeni, da imaš dovolj moči, da se spopadeš z novimi izzivi in spremembami, zaradi česar si potem srečna in verjetno tudi ponosna nase. Pravijo, da nismo pogumni takrat, ko nas ni strah, ampak takrat, ko nas je, pa kljub temu gremo naprej in se prebijemo. In vsakič, ko se prebijemo, ko gremo v spremembo kljub temu, da se v nas vse upira in trese od strahu, nekaj pridobimo, smo močnejši. Vemo, da lahko zmagamo in da se bomo lahko soočili tudi z naslednjim izzivom.
Praviš, da si težko privoščiš individualno psihoterapijo, zato te vabim, da se nam pridružiš na naši brezplačni skupini za pomoč pri anksioznosti in depresiji, kjer ozaveščamo vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja iz naše preteklosti, ki nam preprečujejo učinkovito delovanje v sedanjosti in so večinoma tudi vzrok za našo depresijo in druge težave, ter jih zamenjujemo z novimi, učinkovitejšimi in za nas prijaznejšimi.

Želim ti prijeten dan in veliko lepih misli
Nevenka

[sabinka67]

LEP POZDRAV VSEM, danes sem prvič na forumu.
Lepo pozdravljena! Kako je s temi hormoni, je pa res težko reči. Tudi jaz se že 8 let (z občasnimi) presledki zdravim za depro in anksioznostjo. Meni so dali pregledati vse živo, pa nič ugotovili. Menda je dobro pregledati tudi ščitnico, kajti tudi ta bi naj vplivala na depro. Skratka, glede na vse kar sem prebrala, naj bi bili podvrženi tej bolezni ljudje, katerim primanjkuje (ne vem če bom prav napisala) seratonin v možganih.
Sicer pa, moja depresija zna biti precej huda. Včasih sem popolnoma nesposobna za karkoli. Najraje bi ležala, ležala, ležala... a takrat je jeba, ker niti tv-ja ne morem gledati, niti ne reševati križank, kaj šele s kom komunicirati. Sem pa trenutno oz. že kar nekaj časa precej osamljena. Nimam nobene prijateljice. Saj imam domače, a seveda včasih bi pasalo klepetati s kom "nevtralnim". Ko zboliš za tako boleznijo, šele spoznaš kdo ti je pravi prijatelj. Ko si bil še "ok" si bil dober, vedno na razpolago, ko pa bi ti potreboval pogovor se te začnejo izogibati. Gledajo te, kot da si nor.
Ne vem če se sploh še znam pogovarjati, razen s svojimi. Osamljenost ubija. Še posebej, če je človek brez službe...
Želim in upam, da nas je čimmanj takih.
sabinka