Nebo, živjo.
Vse pohvale, da si se opogumil in začel s to temo.
In zelo mi je žal ...
Na žalost se še vedno premalo govori/piše o spolnih zlorabah, žrtve se velikokrat zavijejo v molk in upajo, da bo minilo/izginilo, da bodo same že nekako zmogle. Vendar nekateri spomini lahko "izginejo", ne izginejo pa naša čutenja in odzivi na telesni ravni. To ostaja in nas vedno znova opominja, da nekaj ni v redu.
Spolna zloraba zaznamuje vsakogar, stopnja travmatiziranosti pa je odvisna od številnih dejavnikov (starost otroka, odnos s storilcen, vrsta zlorabe itd.). V vsakem primeru pa pušča posledice. Od nizke samopodobe, depresije, anksioznosti do težav pri vzpostavljanju odnosov z drugimi, motenj hranjenja, samomorilnosti. Ob tem pa občutki krivde, strahu, sramu, gnusa ter nezaupljivost in čustvena nihanja.
Posledice zlorabljanja lahko tudi nekako razvrstimo v tri nivoje čutenj in doživljanj: izguba otroštva, osebne identitete, možnosti odločanja o svojem telesu; jeza nase, na naše bližnje, ker nas niso zaščitili, ko bi nas morali ter občutki krivde, ker se nismo uprli/branili (četudi realno gledano nismo imeli možnosti).
Zato je pomembno, da govorimo o tem, da predelamo in ozavestimo vse svoje občutke, ki smo jih potlačili/skrivali/ignorirali. Oziroma naše obrambne mehanizme, ki smo jih vzpostavili, da smo lahko takrat preživeli in ohranili svoje duševno zdravje. Da ozavestimo, da v nobenem pogledu nismo bili krivi mi, ampak storilec. Da vso odgovornost za dejanje nosi samo in zgolj storilec. Namreč spolna zloraba je napad na našo spolno nedotakljivost, na naše telo, na našo pravico do brezskrbnega otroštva. Na vse tisto, kar nam je v otroštvu najbolj dragoceno. Zato zanjo ni opravičila! Po našem Kazenskem zakoniku je zastaralni rok za prijavo 15 let oz. v določenih primerih tudi več let. Včasih nam v procesu okrevanja pomaga tudi prijava zoper storilca.
Predvsem pa ... kljub bolečini in travmatični izkušnji ... je MOGOČE iti naprej. Potreben je čas in proces, vendar izkušnje kažejo, da je zlorabo mogoče predelati in zaživeti življenje brez sramu, občutkov krivde ...
Predlagam, da si poiščeš pomoč in s pomočjo strokovnjaka predelaš svojo bolečino, vse tisto, kar te hromi v tem trenutku.
Držim pesti.
Darja