Živjo vsem, tudi sama sem čist frišna na tem forumu in na sploh v teh vodah. In najbrž me nikoli nebi tukaj videli, če se mi nebi zgodila podobna zgodba, kot jo opisujete mnogi, pred parimi dnevi. Sem 38 letnica v zakonu brez otrok. Tudi moj mož se je pred nekaj dnevi odločil, da je najine zakonske "pravljice" po 11 letih dovolj. Razlog, da ni več srečen, da se ne vidi v zakonu z mano, da do mene ne čuti več dovolj, da bi ostal z mano, da se to vleče že par let in je čustveno čisto izčrpan itd. Se vam zdijo znani izgovori - razlogi? Ja ok, ni blo idealno, no na začetku že. Ko se je začela prvotna zaljubljenost hladiti, pa so nastajali takšni in drugačni problemčki in problemi. Med nama je začela nastajati čedalje večja vrzel, katero nisva mogla "pokrpati" pa če sva se še tako močno trudila. Vedno so med pogovori, kregi, ali kar koli drugem, padali očitki za nazaj in za sproti. In na koncu se nama je že zdelo, da en govori kitajsko, drugi pa japonsko. Oba sva očitala drug drugemu iste stvari samo z drugega pogleda. Oba sva bila - sva še vedno razočarana drug nad drugim. Eden bolj, drugi manj. In, ker se je to nadaljevalo leta in leta, je to začelo vplivati na čustva in na čutenje osebe ob sebi. Pri njem se je to izražalo bolj, pri meni manj, kar je vplivalo tudi na spolnem področju. Ni bilo več želje z njegove strani.
Prepričana sem, da sva vsak pri sebi oba trpela in oba želela nekaj drugega kar sva živela. Z vsakim prepirom z očitki je bilo slabše in slabše. Pa čeprav sva se vedno znova strinjala, da morava nekaj korenito spremeniti, da se zadeva reši in normalno zaživiva naprej. To naju je začelo že tako močno obremenjevati, da se proti koncu zveze že nisva imela več kaj pogovarjati. A se vam zdi znan prizor, ko zakonca sedita na kavču, in se ne pogovarjata. Nekdo pa izgovori: pa dej kej povej! Oni drugi, pa reče: nimam kaj povedati! Ali pa prizor, ko se par pelje v avtu, in sta tudi po dve uri tiho. To je za znoret, ko imaš toliko za povedati, pa ne veš kako bi to povedal, da spet nebi izpadel napadalec in poslušal očitkov kakšen si... No kakorkoli, to je pripeljalo tudi do tega, da si je partner lani omislil neko zvezo, za katero je vedno zatrjeval, da ni bilo nič, čeprav so vse njegove reakcije govorile drugače. Zanikal je tudi razne sms-e ki so prihajali ponoči, podnevi, med vikendi itd. in seveda tudi to ni bilo nič... takrat se je podrlo še zaupanje. Kako povrniti zaupanje, ki je eden izmed temeljev zveze, ko pa partner ne naredi nič, da bi to izboljšal. Enostavno mu je "vse dol padl" in se mu ni zdelo vredno se truditi. Samo še vztrajal je v zakonu in živel z dneva v dan. In to še naglas povedal. Jaz pa sem kar upala in upala, da bo kaj bolje. Trudila sem se na večih področjih, namenoma se obnašala kot noj, nisem hotela nič videti in slišati, da se kaj dogaja. A verjemite, tudi to ne pomaga. En čas lahko držiš, potem pa ti ventil poči. Žalost, gnev, jeza, razočaranje... vse se nakopiči v ekonom loncu in župa prevre. Ko je to izbruhnilo na plano pred par dnevi, se je moj partner odločil, da ima tega dosti in odhaja.
Kaj pa sedaj? Del mene si ga še vedno želi ob sebi, kljub vsem napakam, ki so se zgodile. Del mene pa si močno želi, da se moje življenje normalizira in umiri. Da je konec teh razočaranj in dnevnih upanj, da bo že bolje. A ker ima vsak človek pravico odločanja o svojem življenju, je prav, da ga pustim stran, ker tako želi. Ne morem in ne želim ga prisiliti na takšno zvezo, ki oba čustveno in psihično uničuje. Upam in želim si in delala bom na tem, da zaživim na novo svoje polno življenje. Da bom spet počela stvari, ki so me razveseljevale, ker je v zakonu večina teh stvari zamrla. Imela sva čisto drugačne želje in na koncu ugotovila, da skoraj nič nisva imela skupnega, nobenih interesnih točk. Bilo je samo polno prilagajanja in kompromisov pa vseeno toliko stvari in dogodkov, ki so naju povezovale. Če ne drugega, je prišlo to že iz navade.
Kako se na hitro pobrati, ne razmišljati več o tem, ker me samo še bolj razjeda. Kako preboleti vse skupaj, da bo čim prej lažje in normalno funkcionirati??? Potrebujem eno zanesljivo instant ozdravitev!
Še najtežje pa je to trenutno obdobje, ker še vedno skupaj živiva. Pravi, da ne more tako hitro najti drugega stanovanja. To mu verjamem, vem kako je to. Si predstavljate kako zgleda zveza, ko pridem v prazen dom, se nekako zamotim z delom, potem pa me je strah, kdaj bom slišala klučavnico, da se odklepa. Nastane totalna zmeda, žalost, jeza, ker se bojim svoje reakcije. Planem v jok, ko ga zagledam, ker se vedno ob tem spomnim, kako mi je, in kaj je s tem povzročil. On bi se normalno pogovarjal, kot da sva frenda, jaz pa še vedno ne morem normalno komunicirati z njim. Ko mi kakšno podrobnost iz SVOJEGA življenja pove, mi je tako, kot da bi še enkrat z nožem zaril v srce in ga še malo zavrtel. Da bo za zihr. Nimava več skupne lastnine, ker sva jo že prej nehote ali hote že tako razdelila. Čakajo me še trije šoki v tem zakonu. To se zavedam. Podpis ločitvenih papirjev (katere bo on priskrbel), dan, ko se bo selil in tretji šok, ko se bova še zadnjič videla in poslovila. Tega trenutka se najbolj bojim!
Ja, ta "veseli" december si bom za vedno zapomnila. Še posebej pa dneve pred miklavževim. Prvič v življenju mi je za miklavža poklonil darilo prav on, katerega sem se srčno razveselila. In tudi tokrat ni izostal. Le da z malo drugačnim "darilom".