slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Prebolevanje ljubezni • Razhod, ločitev, razveza, izguba bližnjega • Psihoterapija forum

Prebolevanje ljubezni

Re: Prebolevanje ljubezni

Odgovor frnikula pet. 9.dec.2011 9.46

Živjo vsem, tudi sama sem čist frišna na tem forumu in na sploh v teh vodah. In najbrž me nikoli nebi tukaj videli, če se mi nebi zgodila podobna zgodba, kot jo opisujete mnogi, pred parimi dnevi. Sem 38 letnica v zakonu brez otrok. Tudi moj mož se je pred nekaj dnevi odločil, da je najine zakonske "pravljice" po 11 letih dovolj. Razlog, da ni več srečen, da se ne vidi v zakonu z mano, da do mene ne čuti več dovolj, da bi ostal z mano, da se to vleče že par let in je čustveno čisto izčrpan itd. Se vam zdijo znani izgovori - razlogi? Ja ok, ni blo idealno, no na začetku že. Ko se je začela prvotna zaljubljenost hladiti, pa so nastajali takšni in drugačni problemčki in problemi. Med nama je začela nastajati čedalje večja vrzel, katero nisva mogla "pokrpati" pa če sva se še tako močno trudila. Vedno so med pogovori, kregi, ali kar koli drugem, padali očitki za nazaj in za sproti. In na koncu se nama je že zdelo, da en govori kitajsko, drugi pa japonsko. Oba sva očitala drug drugemu iste stvari samo z drugega pogleda. Oba sva bila - sva še vedno razočarana drug nad drugim. Eden bolj, drugi manj. In, ker se je to nadaljevalo leta in leta, je to začelo vplivati na čustva in na čutenje osebe ob sebi. Pri njem se je to izražalo bolj, pri meni manj, kar je vplivalo tudi na spolnem področju. Ni bilo več želje z njegove strani.
Prepričana sem, da sva vsak pri sebi oba trpela in oba želela nekaj drugega kar sva živela. Z vsakim prepirom z očitki je bilo slabše in slabše. Pa čeprav sva se vedno znova strinjala, da morava nekaj korenito spremeniti, da se zadeva reši in normalno zaživiva naprej. To naju je začelo že tako močno obremenjevati, da se proti koncu zveze že nisva imela več kaj pogovarjati. A se vam zdi znan prizor, ko zakonca sedita na kavču, in se ne pogovarjata. Nekdo pa izgovori: pa dej kej povej! Oni drugi, pa reče: nimam kaj povedati! Ali pa prizor, ko se par pelje v avtu, in sta tudi po dve uri tiho. To je za znoret, ko imaš toliko za povedati, pa ne veš kako bi to povedal, da spet nebi izpadel napadalec in poslušal očitkov kakšen si... No kakorkoli, to je pripeljalo tudi do tega, da si je partner lani omislil neko zvezo, za katero je vedno zatrjeval, da ni bilo nič, čeprav so vse njegove reakcije govorile drugače. Zanikal je tudi razne sms-e ki so prihajali ponoči, podnevi, med vikendi itd. in seveda tudi to ni bilo nič... takrat se je podrlo še zaupanje. Kako povrniti zaupanje, ki je eden izmed temeljev zveze, ko pa partner ne naredi nič, da bi to izboljšal. Enostavno mu je "vse dol padl" in se mu ni zdelo vredno se truditi. Samo še vztrajal je v zakonu in živel z dneva v dan. In to še naglas povedal. Jaz pa sem kar upala in upala, da bo kaj bolje. Trudila sem se na večih področjih, namenoma se obnašala kot noj, nisem hotela nič videti in slišati, da se kaj dogaja. A verjemite, tudi to ne pomaga. En čas lahko držiš, potem pa ti ventil poči. Žalost, gnev, jeza, razočaranje... vse se nakopiči v ekonom loncu in župa prevre. Ko je to izbruhnilo na plano pred par dnevi, se je moj partner odločil, da ima tega dosti in odhaja.
Kaj pa sedaj? Del mene si ga še vedno želi ob sebi, kljub vsem napakam, ki so se zgodile. Del mene pa si močno želi, da se moje življenje normalizira in umiri. Da je konec teh razočaranj in dnevnih upanj, da bo že bolje. A ker ima vsak človek pravico odločanja o svojem življenju, je prav, da ga pustim stran, ker tako želi. Ne morem in ne želim ga prisiliti na takšno zvezo, ki oba čustveno in psihično uničuje. Upam in želim si in delala bom na tem, da zaživim na novo svoje polno življenje. Da bom spet počela stvari, ki so me razveseljevale, ker je v zakonu večina teh stvari zamrla. Imela sva čisto drugačne želje in na koncu ugotovila, da skoraj nič nisva imela skupnega, nobenih interesnih točk. Bilo je samo polno prilagajanja in kompromisov pa vseeno toliko stvari in dogodkov, ki so naju povezovale. Če ne drugega, je prišlo to že iz navade.
Kako se na hitro pobrati, ne razmišljati več o tem, ker me samo še bolj razjeda. Kako preboleti vse skupaj, da bo čim prej lažje in normalno funkcionirati??? Potrebujem eno zanesljivo instant ozdravitev!
Še najtežje pa je to trenutno obdobje, ker še vedno skupaj živiva. Pravi, da ne more tako hitro najti drugega stanovanja. To mu verjamem, vem kako je to. Si predstavljate kako zgleda zveza, ko pridem v prazen dom, se nekako zamotim z delom, potem pa me je strah, kdaj bom slišala klučavnico, da se odklepa. Nastane totalna zmeda, žalost, jeza, ker se bojim svoje reakcije. Planem v jok, ko ga zagledam, ker se vedno ob tem spomnim, kako mi je, in kaj je s tem povzročil. On bi se normalno pogovarjal, kot da sva frenda, jaz pa še vedno ne morem normalno komunicirati z njim. Ko mi kakšno podrobnost iz SVOJEGA življenja pove, mi je tako, kot da bi še enkrat z nožem zaril v srce in ga še malo zavrtel. Da bo za zihr. Nimava več skupne lastnine, ker sva jo že prej nehote ali hote že tako razdelila. Čakajo me še trije šoki v tem zakonu. To se zavedam. Podpis ločitvenih papirjev (katere bo on priskrbel), dan, ko se bo selil in tretji šok, ko se bova še zadnjič videla in poslovila. Tega trenutka se najbolj bojim!
Ja, ta "veseli" december si bom za vedno zapomnila. Še posebej pa dneve pred miklavževim. Prvič v življenju mi je za miklavža poklonil darilo prav on, katerega sem se srčno razveselila. In tudi tokrat ni izostal. Le da z malo drugačnim "darilom".
frnikula
 
Prispevkov: 1
Član od: čet. 8.dec.2011 13.18

Re: Prebolevanje ljubezni

Odgovor zoya ned. 11.dec.2011 9.41

»frnikula«, zdravo!
Pred nekaj meseci sem se tako kot ti tudi sama logirala na ta forum. Mislila sem, da bom lažje šla naprej. :jao Včasih komu pomaga, a meni ni pomagalo prav nič. V resnici potem nisem šla naprej ampak nazaj in samo globlje. :ni šans: Pred pol leta sem drugič zaključila zvezo z bivšim in tako čez mesec ali dva spet tretjič začela nekaj kar je bilo že na začetku obsojeno na prepad. Samo, da jaz nisem hotela videti in slišati, da je to neumnost. Danes, ko gledam na to stvar malo bolj realno in ko sem ga pustila že tretjič zapored in to pred dobrim tednom se mi zdi, da mi več niti ta bolečina, da je zares konec ni tako strašna, ker je bilo trpljenje iz dneva v dan bolj boleče kot je sedaj spoznanje, da je tako bolje za oba. Se mi zdi, da sem se od vsega najbolj bala kako bo, ko bom šla vstran. Zato mu nikoli nisem mogla rečt, da grem. Enostavno sem se preveč ukvarjala z lastno bolečino in se nisem hotela soočiti z resnico, ki sem jo imela skoz na nosu. Mislim, da je bilo to dnevno mučenje, čakanje na neke spremembe zame bolj psihično uničenje kot je sedaj najin konec. Spomnim se, da nisva prekinila stikov popolnoma in zato sva se potem vedno znašla spet skupaj. On je želel sicer vse bolj prijateljsko, rad je bil v moji družbi tu in tam in samo zaradi tega se je skoz zadrževal v tej zvezi, ne pa zato, ker bi mislil na najino prihodnost in ker bi me imel tako rad. Potem veš kakšen občutek je, če si v takšni zvezi. Tudi sama sva sedela večkrat na kavču in po dve uri nisva rekla niti ene besede. Tudi peljala sva se iz morja in bila 5 ur tiho. Da ne govorim, da je na morju raje imel čas zase kot zame in je delal vse samo, da sva bila čim manj skupaj. Da ostalega niti ne omenjam. In potem, ko sem ga vprašala, če me ima sploh kdaj rad, je rekel, da ne ve..ker ne zna pojasniti kaj čuti. Ne zna govoriti o čustvih. Seveda, je dobro vedel, a je bil to samo še eden od razlogov in izgovorov, ki so mi dali vedeti, da nikoli ni mislil resno. On je samotar in vse je hotel zase. Ko je dobil kaj je iskal, je tudi šel. Nikoli se ni preveč trudil.
Kar sem razbrala iz tvoje objave skupnega med tvojo in mojo zvezo je ta zaslepljenost. Ti si porabila 11 let, zato, da zdaj veš, da nimata skupnih ciljev, vrednot in ničesar kar bi vaju globlje vezalo. Ne vem, ali naj rečem, na žalost ali pa na srečo vsaj nimata otrok. Tako boš ta razhod vseeno lažje prebolela, ko se bo odselil iz stanovanja. Namreč predlagam ti, da ne ponavljaš napak, ki sem jih delala sama, ker tako ne boš nikoli mogla živeti novega življenja in te bo vedno vezalo še nekaj na njega, če ne boš prekinila vseh stikov z njim. To je edina možna pot. In instant ozdravitve ni. :ni šans: Glede na to kar si zapisala vidim, da boš potrebovala vsaj leto dni časa ali pa še več, da boš vse skupaj nekako pozabila in zaživela kot si tudi sama najbolj zaslužiš. Vsekakor je pri fazi prebolevanja najhujše se soočiti s svojimi spomini. Jaz imam bolj malo dobrih, zato se nekako prebijam skozi vse skupaj, da pomislim na tiste dni, ko nisem mogla spati, ker me je morilo dejstvo, da se nisva mogla pogovoriti o problemih, ali pa na tiste dni, ko me je s svojimi dejanji prizadel in žalil, ter se me izogibal. Ko pomislim na vse to, pomislim, da moram vstran, da si zaslužim kaj več.
Tvoj mož je naredil pravo stvar. Vidi se, da če nista imela skupnih interesov, če nista imela niti o čem govoriti, potem najbrž nista bila ravno idealen par. Nekako je eden moral končati to trpljenje, ki je najbrž tudi tebe dodobra psihično utrudilo. Mene je leto dni neprestanih razčiščevanj in žalitev popolnoma izčrpalo in nisem mogla več tako naprej. Samo zato sem zbrala ves pogum, vso jezo, ki sem jo imela v sebi, pa čeprav sem ga imela rada in sem proti svoji volji zaključila še tretjič. In tokrat bo drugače, ker nimam več nobene želje, da bi z njim imela še karkoli. Povedala sem mu, da si ne želim z njim nobenih prijateljskih vezi, ker bi me to samo še bolj prizadelo. Nočem ga več sploh gledati. Na koncu, ko se spomnim, da mi je večkrat obrnil hrbet in da mi nikoli ni bil ravno v oporo, ko sem ga potrebovala, se mi tudi zdi brez veze nadaljevati še neko prijateljstvo, če to že ni bilo niti v času najine zveze.
Moj bivši ni mogel narediti konca tej zvezi. Zelo rad je pobiral najboljše v tej zvezi, ko pa je bilo kaj slabega pa se je skril. Zelo lepo sem to spoznala, ko sem zraven vsega ostala še brez službe. In sem na nek način ostala sama. Tam kjer sem iskala oporo je nisem dobila. Še dobro, da so mi stali ob strani vsi prijatelji in znanci ter starši, tako sem vsaj vedela, da pri 26-ih še ni tako hudo, če ostaneš brez službe. On pa mi je dajal namesto opore samo občutek nesposobnosti in pritiskal name, da naj pač grem v tujino, ker tu tako ne bom našla službe.
V začetku je vedno vse krasno. Ljudje se zaljubimo in živimo pač nekaj časa v iluziji, ko pa se bolje spoznamo, pa sprevidimo tisto pravo sliko človeka. Ljudje pa se seveda tudi v odnosu nekako spreminjamo in prilagajamo in tudi tam ni nujno, da se najdemo. Pač zakaj biti z nekom do konca življenja, če pa z njim nismo srečni? Tako nekako sem začela razmišljati pred kakšnim mesecem, ko sem mu dala 3 tedne za razmislek in mi nato po treh tednih ni dal nobenega razloga, da bi še ostala z njim. Ni se mogel spremeniti, ker je tak kot je. Še huje je, ker je že izoblikovana osebnost in se ga ne da več premakniti niti za milimeter. In tako sem mu dala še tudi po vseh najhujših žalitvah in vsem kar mi je naredil še eno in še drugo in še tretjo in neskončno priložnosti. S tem, da sem se slepila, da je vsaka zadnja. Kupovala sem si čas, ker nisem bila pripravljena zaključiti. Enostavno se nisem mogla pripraviti, preveč mi je bilo do tega, da sem z njim in čeprav brez vsakega cilja. Potem pa sem nekega dne spoznala, da preveč razmišljam o tem kaj on misli in kako on mene vidi. Preveč sem ga spraševala, če me ima kaj rad? Ker tudi če me je imel je to bilo premalo, da bi bila z njim celo življenje. V zvezi je potrebno veliko več kot samo ljubezen, mora biti spoštovanje, zaupanje, komunikacija. Med nama pa tega ni bilo. Poleg tega sem se ozrla v sebe in se vprašala, imava kakšno prihodnost? Je to človek s katerim bi si želela ustvariti svoje življenje? Je to človek, ki mi lahko nudi neko varnost in podporo v življenju? In je to človek, ki me razume in razume moje potrebe in cilje? Je to človek, ki bi naredil karkoli, da bi rešila najine probleme in se pogovorila na nek način? In veš kaj, odgovor je bil vedno NE. In torej kaj mi je drugega še preostalo. Svojo nojevo glavo sem dvignila iz zemlje in pogledala še malo širše okrog sebe in si rekla: »mora se končati, tako več ne gre!« :gledam:
Saj so hudi dnevi, ampak poskušam biti čim več v družbi ljudi. Zdaj grem vsepovsod kamor me povabijo in sem čim manj sama s sabo. Sprva sem mislila, da za to ne bom imela volje, a nato sem si rekla, da moram iti, da vidim in spoznam tudi druge ljudi, da najdem v tem svetu tudi nekaj lepega, da spoznam, da se tukaj življenje ne konča, ampak začne živeti. :sonček:
Žal, ko pogledam tvojo zgodbo, vidim sebe in to kar bi se mi verjetno zgodilo, če bi še vztrajala naslednjih 10 let v takšni zvezi. Prej, ko si boš sama sebi priznala, da ta zveza nima prihodnosti in da ta človek ti ne more dati tega kar si zaslužiš tem bolje boš sprejela dejstvo, da je njegova odločitev res prava. ;) Verjetno je dobro, če se vprašaš, če bi si želela na tak način živeti do konca svojega življenja? Je to res to, da si pustiš, da si vsak dan slabe volje in zamorjen? Je to res to, da se redko smejiš in vidiš okrog samo probleme v tej zvezi, vse ostalo pa beži mirno mimo tebe? Verjetno ne. Nihče si ne želi biti nesrečen in živeti v takšni bedi. Torej ta vprašanja ti bodo morda pomagala, da vedno ko te misli zanesejo iz poti, da pogledaš še v drugo smer in jih usmeriš v svojo prihodnost in v življenje, ki ga boš imela, ko bo to za tabo. Še vedno si lahko srečna in svobodna. :)
Ko praviš, da si del tebe še vedno ga želi ob sebi…ja, tudi jaz sem podobno mislila še tisti isti dan, ko sem mu rekla, da grem vstran od tega in nisem več srečna z njim. Ampak to je samo posledica tega, da sem se tako navezala na njega, da me je bolela samo misel, da grem vstran in ga več ne bo. Ampak tudi to se da presekati, samo potrebna je volja.
Ta zadnji teden, ko sva se razšla sem si res vzela zase. Ugotovila sem tudi, da nimam več tistega bremena na ramenih in da se dobro počutim v družbi, da se prvič po dolgem času spet smejim. Zdaj sem bolj sproščena in ne razmišljam več o problemih. In to je že velik napredek.
No, če potrebuješ kakršen koli nasvet ali pomoč, se lahko pogovoriva še tudi preko zs.
Drži se!
zoya
 
Prispevkov: 2
Član od: sob. 29.jan.2011 21.06

Re: Prebolevanje ljubezni

Odgovor Darja pon. 12.dec.2011 15.38

Zoya, pozdravljena.
Vesela sem tvojega komentarja, saj se podobna vprašanja večkrat pojavijo. :pomezik:

Pred nekaj meseci sem se tako kot ti tudi sama logirala na ta forum. Mislila sem, da bom lažje šla naprej. :jao Včasih komu pomaga, a meni ni pomagalo prav nič. V resnici potem nisem šla naprej ampak nazaj in samo globlje. :ni šans: ...
Odgovori psihoterapevta na forumu so namenjeni zgolj osvetlitvi težave/stiske z drugačnega zornega kota ter usmerjenemu samospraševanju na podlagi postavljenih vprašanj/predlogov/komentarjev. S tem pa se morda poraja kakšna ideja, kako naprej. Pri določenih vprašanjih se posvetujemo tudi z različnimi strokovnjaki, vendar odgovor kljub temu ne more nadomestiti obiska pri psihoterapevtu, psihiatru oziroma drugemu ustreznemu strokovnjaku. Diagnosticiranje, svetovanje in reševanje teh težav je v domeni psihoterapije, saj ne gre samo za vsebino težav, ampak tudi za notranje doživljanje posameznika, njegova prepričanja o sebi, drugih, neverbalno komunikacijo, analizo komunikacije itd. Kar je mogoče ugotoviti/prepoznati samo v terapevtskem procesu (seveda ko govorimo o psihoterapiji). Skratka ne gre le za povedano/slišano, ampak tudi za način, kako nekaj povemo, kako se vedemo, kaj občutimo ob tem. Govorimo o interakciji različnih dejavnikov, ki jih je težko razbrati na podlagi napisanega.

Vseeno upam, da ti morda v prihodnje kakšna misel na forumu le olajša težave. :sonček:

Lep dan še naprej.
Darja
Uporabniški avatar
Darja
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 132
Član od: tor. 13.apr.2010 18.07

Prejšnja

Vrni se na Razhod, ločitev, razveza, izguba bližnjega

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 0 gostov