Ponovno odkrijte sebe!

[taya]

Pozdravljeni,

že nekaj časa se ubadam s problemi oz. s izredno slabim počutjem, pogostim glavobolom, žalostjo. Skoraj vsak dan se zlomim, se zjočem in se pahnem v še slabše stanje, ko se na trenutke počutim popolnoma ničvredno in v brezizhodnem položaju. Naj omenim, da sem bila včasih pravo nasprotje temu, saj sem veljala za osebo, ki je izžarevala samo pozitivno energijo, osebo, ki je bila vedno prva v družbi. Žal so okoliščine tako pripreljale, da sem pri svojih 30. letih ostala kar naenkrat brez službe, brez prihodkov, čeprav sem skrbela zase že od svojega 17. leta. Praktično nimam niti za najemnino, dnevno pa pošljem cca 5 prijav za službo, vendar precej brezuspešno. Včasih sem povabljena na kak razgovor, in ko že mislim, da bo služba moja, me zavrnejo, čeprav imam izkušnje in sem precej razgledana ... Srečo imam, da imam partnerja, ki mi finančno pomaga skozi to obdobje, pa tudi moralno me skuša dvigovati. Vendar me zadolževanje pri njem še dodatno psihično bremeni, s tem še čutim še bolj nesposobno, še bolj manjvredno, zaradi tega tudi ne zmorem sprejemati nobenih njegovih pomoči. Le s težavo se odpravim iz hiše, vedno manj mi je do družbe ... Če že grem ven, sem potem še bolj žalostna, ko je vse tako zasuto s oblekami, darili, itd., jaz si pa ne morem privoščiti niti najosnovnejšega. Poleg tega me hudo miselno bremeni socialno stanje v družini, saj sta starša brezposelna, pa tudi zakreditirana. Ne počutim se več samozavestno, kot sem se včasih, strah me je vsakega naslednjega dneva, ki sledi, s svojo slabo voljo pa bremenim tudi partnerja, ki velja za neizmernega veseljaka, kar sem včasih tudi sama bila. Včasih me obtoži, da se hočem njemu smiliti, vandar problem je, da se najbolj sama sebi smilim, saj za moje zlome in jok sploh ne ve ... Ne počutim se niti več privlačno, in ne močno. Vedno bolj se predajam spanju, težave imam s koncentracijo, spominom. Včasih se počutim, kot da bi se najraje zvila v klobčič in se v joku zakotalila v kot. Težko vsakodnevno razlagam, da si tega in tega ne morem privoščit, da tja in tja ne morem iti ipd., zato se raje druženju izogibam, kar pa je v popolnem nasprotju partnerjevih želja. Zato se tudi bojim zanj, ki mi obenem pomeni največ na svetu. Naj omenim, da imam pogosto občutek, da se pretvarjam, da sem dobre volje, še posebno v kakem tel. pogovoru s kolegicami ... Stanje, v katerem sem se znašla, se odvija že kar nekaj časa, s tem, da je najhuje zadnje tri mesece. Ker ne vem ali gre mogoče za začetke kakšnega depresivnega stanja, vas prosim za pomoč in nasvet kako naprej, saj bi rada postalo to, kar sem včasih bila. Hvala.

[Darja]

taya, živjo.

Žal mi je, da si izgubila službo.
Stiska, v kateri si se znašla, tvoje doživljanje sebe in drugih odseva tvojo trenutno situacijo, zato tega ne bi označila kot začetke depresije. Depresivni občutki še ne pomenijo depresije, z njimi se srečuje večina ljudi, ko se znajde v stiski.
Izguba zaposlitve ne pomeni samo izgubo vira dohodka, ampak tudi socialne mreže, ki smo jo imeli v službi, okolja, kjer smo se počutili varno, ter tudi izgubo občutka, da nekaj delamo, ustvarjamo, da smo koristni. Obenem pa zaposlitev daje neko strukturo našemu življenju, ob tem pa se počutimo varno, sprejeto, velikokrat s tem povezujemo tudi samovrednotenje in samospoštovanje.
Vse to vpliva na naše počutje, tako na telesni kot psihični ravni. In vsaka nova zavrnitev, neuspeh, nam samo še bolj utrdi prepričanje, da nismo sposobni najti nove zaposlitve. Si morda razmišljala, kaj lahko storiš v tem vmesnem času? Se morda kaj novega naučiš, odkriješ kakšen nov talent, se uriš, izpopolniš v čem? Skratka nekaj, s čimer bi si zapolnila dan in obenem zadovoljevala svojo potrebo po delu, ustvarjanju, druženju. Obstaja veliko možnosti, ki so (tudi) brezplačne, potrebuješ le malo dobre volje in veselja do dela.
Vem, da se morda sliši preprosto, a težje izvedljivo, ampak morda je to tisti korak naprej, da zopet postaneš to, kar si včasih bila.

Želim veliko uspeha pri iskanju nove zaposlitve.

Držim pesti.
Darja