Pozdravljen.
Nasilje v družini največkrat najbolj zaznamuje ravno otroke, kot najšibkejši člen. O posledicah, ki jih nasilje pušča na otrokovi psihi, o prepričanjih, ki jih ponotranji, o čustvih, ki jih potlači, saj jih ne upa/zmore/zna izraziti, je napisanega veliko. Raziskovanje posledic je del terapije, zato si se tega verjetno dotaknil že s terapevtom.
Veliko govoriš o strahu. Strah je čustvo, ki se pojavi, ko presodimo, da smo v nevarnosti, da je ogroženo naše življenje, a tudi naše vrednote, prepričanja, način življenja. Gre pravzaprav za manifestacijo volje do življenja ali preživetja. Žal nam po drugi strani lahko onemogoča sproščeno živeti in delovati.
Kakšno funkcijo ima tvoj strah? Kako bi ga opisal/narisal? In če ne bi čutil strahu, kaj bi čutil? Si v odnosu do očeta čutil še kaj drugega razen strahu? Kaj si čutil do mame, svojih bratov ali sester?
Otrok, ki je izpostavljen nasilju s strani staršev, skuša preživeti in obenem ohraniti svojo idealno podobo staršev (saj je odvisen od njiju). Ker se to izključuje, začne izražati čustva, ki so sprejemljiva, ostala lahko potlači. Razvije lahko vrsto vedenj (prevzemanje odgovornosti za stanje v družini, ki ni realna, zaščitniški odnos do enega od članov družine, vedenja, ki niso v skladu z njegovo čustveno, mentalno, telesno zrelostjo). Ker to presega njegove moči, se sooča z dvojnim strahom; strahom pred nadaljnjim nasiljem in strahom pred seboj. Saj ga je strah svojih reakcij, če bi si dovolil druga čustva.
Predlagam, da s terapevtom raziščeta, zakaj te je strah tukaj in zdaj ter katerim čustvom, vedenjem se na ta način morda izogibaš ... Obenem pa upam, da bo kdo od članov foruma podelil s teboj svojo izkušnjo strahu in kako se je soočil s tem.
Želim ti vse dobro.
Darja