Nevenka sob. 15.okt.2011 14.09
Draga Potepinka, zelo lepo si razložila, kaj se ti dogaja in vidim, da se v precejšnji meri tudi zavedaš vzrokov. Seveda je vzrok v tem, da se vidiš kot ne dovolj dobro, ne dovolj lepo, skratka nevredno ljubezni, predvsem takrat, ko poješ preveč. Spominjam se svoje izkušnje iz najstniških let, ko sem se ravno tako borila z motnjami hranjenja, točneje z bulimijo. Po nekajdnevnem ohranjanju kontrole kar se tiče hranjenja in rekreacije sem se počutila prav fajn in bila precej zadovoljna s sabo. Potem pa je prišel trenutek, ko se je v meni nekaj uprlo in te kontrole nisem več vzdržala. Po prenajedanju sem se naenkrat počutila grdo in želja, da bi se družila ali šla ven, me je popolnoma minila. Če pa zdaj realno pogledam na vse skupaj, se pravzaprav ni na meni spremenilo nič. Tudi če bi se najedla čez vse meje, se to takoj po hranjenju prav gotovo ne bi poznalo, še vedno sem bila enake oblike in velikosti. Pa vendar se mi je zdelo, ko sem se pogledala v ogledalo, da je z mano vse narobe in da kot taka nisem vredna ljubezni. Motnjo sem premagala sama, ker se je takrat o tem zelo malo vedelo in govorilo. Šla sem ven, med ljudi, in začela opravljati delo, ki je bilo takrat zame zares najtežje in pravi izziv, ker je zahtevalo neprestano izpostavljanje na javnih krajih. V trenutku, ko sem se odločila za to, se je začela pot iz tega kroga. Z izpostavljanjem sem ugotovila, da me ljudje sprejemajo in da sem jim všeč taka kot sem. Komplimenti, ki sem jih takrat dobila, so bili zame kot balzam, ki je počasi, počasi raztapljal mojo slabo samopodobo, ki sem si jo zgradila v preteklosti.
S to zgodbo sem ti hotela povedati, da se da priti ven iz na videz začaranega kroga motenj hranjenja, še posebej z dobro psihoterapijo. Pot ni lahka, obstaja pa. Praviš, da ti je težko govoriti o tem, kar se ti dogaja. Tudi meni je bilo in dolgo nisem zmogla, potem sem pa spoznala, da sem lahko ponosna na to, kar sem dosegla, na težko bitko, ki sem jo zmagala. Tudi ti si lahko ponosna na ves svoj napredek. Seveda se vedno, ko stopimo v nek odnos in se zaljubimo, pojavi tudi negotovost in strahovi. Dalj časa, ko odnos traja, bolj zaupamo partnerju, bolj se čutimo sprejete in več si tudi upamo povedati o sebi. Ne boj se, Potepinka. Večina moških ne išče popolnosti, ravno tako kot me, ženske, si želijo iskrenosti, odprtosti in topline. Ko si boš ti v odnosu dovolila spregovoriti o svojih težavah, si bo tudi tvoj partner upal spregovoriti o svojih problemih. In takrat se bo lahko začelo razvijati tisto, kar v pravem odnosu najbolj iščemo in si želimo - bližina in intimnost.
Veliko sončka in svetlih misli ti pošiljam
Nevenka