Ne vem, če ti lahko odgovorim na tvoja vprašanja ali pomagam razrešiti to situacijo, mi je pa zelo žal, da si v vlogi, v kateri ne bi smela biti.
S čim se sooča tvoj brat, ne bi ugibala. Za psihozo so sicer značilni nekateri tipični simptomi, vendar so za potrditev psihoze potrebna daljša opazovanja in različni testi. V vsakem primeru je tvoj brat v stiski in potrebuje pomoč.
Tako pri psihozah kot tudi pri bipolarni motnji so obdobja, ko si ok, se zavedaš realnosti in si sposoben odločati zase. V tem obdobju se je mogoče dogovoriti za zdravljenje. Ko pa preide v drugo fazo (izguba stika z realnostjo), največkrat preostane hospitalizacija oz. jemanje zdravil, ki omilijo simptome.
Brata ne moreš prisilno odpeljati nazaj v Slovenijo, razen če morda dobiš kakšno potrdilo ali mnenje psihiatra, da je nujno bolnišnično zdravljenje. Glede prisilne hospitalizacije zakon pri nas določa, "da pri nas lahko nekoga prisilno hospitalizirajo le če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim."
Na voljo imaš še nekaj možnosti; da se morda nekako skušaš pogovoriti z njim, mu predočiti posledice in nekako »prepričati«, da si poišče pomoč. Oziroma, da se le nekako dogovoriš s tamkajšnjim zdravnikom, kakšne možnosti imaš na razpolago. Morda mu lahko predpiše kakšna zdravila, da se vsaj malo stabilizira ipd.
Glede na napisano o tvoji družini, ne vem, koliko pomoči lahko pričakuješ od njih, včasih morda v skrajno težki situaciji družina »pozabi« na svoje težave in se usmeri le na člana, ki potrebuje pomoč.
Moraš pa vedeti, da bratu lahko ponudiš pomoč, se z njim pogovarjaš, mu pri čem pomagaš, ne moreš ga pa »prisiliti«, da se bo začel zdraviti. Odločitev je v njegovih rokah! Ti si že dosedaj naredila ogromno.
Upam, da se bo odločil ZA ŽIVLJENJE in pričel z zdravljenjem.
Drži se
Lp, Darja
