slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Zavržena • Ljubezen, partnerski odnosi • Psihoterapija forum

Zavržena

Zavržena

Odgovor miamoa čet. 24.feb.2011 12.53

Nekomu moram zaupati svojo zgodbo, ker me mori, boli, žge.
Sem poročena, mati, z običajnim življenjem. Pred letom je v moje življenje stopil nekdo, ki je bil moja skrita simpatija od otroštva. Poti so se pred leti razšle in lani znova združile. Prišlo je do tega, da so na dan prišla skupna hotenja, želje, občutki, čustva in znova sem se zaljubila. Eno leto je trajal odnos, vsakodnevni dolgi pogovori, občasno (redko) je prišlo do fizičnega zbližanja.
Sedaj pa, kot strela z jasnega, popolna prekinitev. Po zadnjem, običajnem SMS-ju pred 10 dnevi, z dodanim poljubčkom, je ta oseba z mano pretrgala vse stike. Ne oglasa se na telefon, ne odgovarja na SMS. Nisem slutila takega konca. On pač živi dalje, kot bi se eno leto izbrisalo.
Mori me tak zaključek, ki to ni. Prenesla bi odkrit pogovor, ne pa to. Prenesla bi, ker sem vedela, da se bodo ti občutki nekoč izpeli. To sem mu v pogovorih tudi povedala, pa mi je dejal, da se razšla zagotovo ne bova zaradi njega, ker me ima preveč rad. Bolj kot jaz njega. Duši me, ne morem jesti, nikomur se ne morem zaupati, ker sem varala. Zavestno. Moje običajno življenje je ostalo enako in ne bi ga spreminjala. S to osebo nisem videla skupne prihodnosti kot s partnerjem. Nič nisem hotela od njega, kot to, kar sva imela že vzpostavljeno (tudi on poročen, z družino), torej pogovore, občasne intimnosti. Sicer sem že nekaj časa razmišljala, da se bo to enkrat končalo, in tudi pri daljši odsotnosti komuniciranja npr. zaradi dopusta, nisem ničesar pogrešala. Verjetno, ker sem vedela, da se bodo pogovori nadaljevali. Sedaj, postavljena pred to dejstvo, je prišla bolečina. Kot bi mi bilo nekaj iztrgano iz srca.
Ne morem reči, da nisem slutila. Na začetku je bilo drugače. Fizično sva si bila pogosteje blizu. Prepričal me je z razlagami, zakaj se ne more srečati z mano. Telefonski pogovori in SMS-ji so bili ves čas enaki.
Ne morem se skoncentrirati na nič, najhujše je v službi (komunikacija je bila izključno v tem času), ko gledam telefon in ga hočem hipnotizirati, da pozvoni. Doma je drugače, saj ne razmišljam o njem.
Kaj naj storim? Kako naj prebolim? Kako naj dosežem zaključek? Kako naj zunaj kažem običajni vesel obraz, ko pa me v duši boli? Boli, da po vseh sladkih besedah in čustvenih izlivih nenadoma nisem vredna poslovilnih besed.
miamoa
 
Prispevkov: 5
Član od: čet. 24.feb.2011 12.37

Re: Zavržena

Odgovor Nevenka čet. 24.feb.2011 14.19

Draga Mimamoa, strinjam se, da nisi v zavidljivem položaju. Glede na to, da praviš, da te osebe med počitnicami nisi niti najmanj pogrešala in da ne želiš v svojem življenju ničesar spremeniti, naj bi bil po tvojem opisu glavni problem predvsem izginotje tega moškega oz. način, kako je prekinil vajin odnos. Ta prekinitev je res nenavadna in verjetno najbolj boleča možna prekinitev. Verjetno je v tebi veliko vprašanj, ugibanj in bolečega raziskovanja, morda se celo obtožuješ za karkoli, kar si ali nisi naredila tik pred tem. Mislim, da si vsaka oseba zasluži pojasnitev, zakaj nekdo ne more ali noče biti več z njo, ne glede na to, za kakšen odnos gre. In morda je tu na mestu vprašanje: kakšen je človek, ki odide brez pojasnila, ki preprosto izgine? Ga je preveč strah? In zakaj bi ga bilo strah nekaj stavkov, nekaj besed, ki bi jih bilo treba izreči osebi, ki jo imaš rad? Ali te je imel zares rad, če zdaj tako grdo ravna s tabo? Ali si zasluži, da trpiš zaradi njega?
Glede na to, da si v vajinem razmerju uživala, si verjetno pri tem dobivala neke stvari, ki jih v svojem zakonu pogrešaš. In mogoče ni čisto res, da si v odnosu z možem popolnoma zadovoljna in da si ne želiš ničesar spremeniti...
Poglej, zelo težko je sklepati na osnovi nekaj odstavkov, ki si jih napisala o svojem problemu. Povsem mogoče je, da imam pred sabo popolnoma drugačno sliko, kot je tista v resnici. Premalo te poznam... Vem pa, da ti je predvsem težko, ker nekaj ni dorečeno, dokončano, ne veš, zakaj... Morda boš kdaj izvedela, morda tudi ne, ostaja pa dejstvo, da si zaslužiš lepše ravnanje, nekoga, ki je resen in odgovoren in predvsem zmožen zrelega. iskrenega pogovora. In to očitno ni ta oseba.

Želim ti, da bi čim prej našla izhod iz bolečine in lepo poskrbela zase --<--@ .
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Zavržena

Odgovor miamoa čet. 24.feb.2011 17.59

Hvala za hiter odgovor. Vaša ustvarjena slika je kar prava. In res je, da pri možu pogrešam večje izkazovanje naklonjenosti. Da bi me kdaj sam od sebe objel, presenetil, dal poljubček, ko najmanj pričakujem. Vse to mož ve. Sem mu večkrat neposredno povedala, da to potrebujem in pričakujem od njega. Spremenilo se ni nič, nasprotno, večkrat je slabe volje, kot dobre. Vem zakaj. Stres v službi zahteva svoje. Vendar se morava za partnerski odnos truditi oba, ne samo jaz. In te iskrice, nagajivost sem najbolj pogrešala, ko je v moje življenje stopil On. Slučajno sva začela obiskovati isto aktivnost. Takoj so bili prisotni nežni pogledi, naključni dotiki. Meni bi to takrat zadostovalo. On je naredil prvi korak k komunikaciji izven teh aktivnosti. On je naredil prvi korak pri fizičnem zbližanju. Ni mi žal za to, kar sva doživela skupaj. Po dolgem času sem se počutila živo, zaželjeno, ljubljeno. Nisem pa bila pripravljena na takšen konec. Kako ti lahko nekdo reče, da te ima rad, še isti dan pa te izreže iz svojega življenja brez besed? Verjela sem, da je iskren. Zaupal mi je vse, kar se da človeku zaupati. Po naravi sem skeptik, kar je vedel. In vedno govoril ''Čeprav mi ne verjameš, te ljubim.'' In me prepričal. In zato to sedaj BOLI.
Ne sprašujem se, kaj sem naredila narobe. Vem, da ničesar. Se pa počutim nespoštovano kot oseba, nevredna odkritega pogovora.
Ne vem, kaj bom storila, ko ga naslednjič srečam.
miamoa
 
Prispevkov: 5
Član od: čet. 24.feb.2011 12.37

Re: Zavržena

Odgovor Nevenka čet. 24.feb.2011 22.50

Mimamoa, možu si sicer dala vedeti, kaj potrebuješ, vendar te očitno ni slišal ali pa se ne zaveda, kaj to pomeni za vajin odnos. Je bil vedno takšen? Si ga vedno ti objela in dala pobudo za drobne nežnosti ali se je z leti zakona spremenil? Nekateri pač ne znajo tega dajati, težko jim je, nerodno... , kar seveda ne pomeni, da se ne morejo potruditi in naučiti. Včasih se zavemo, kaj pogrešamo šele takrat, ko srečamo osebo, ki nam to v nekaterih trenutkih daje. Dolga leta lahko živimo na prvi pogled povsem zadovoljno, ampak nekako otopelo življenje in ko se zaljubimo ali nam nekdo pokloni pozornost, ki jo neskončno pogrešamo, se nam zdi nemogoče, kako smo lahko vsa ta leta živeli brez tega. Razumem, da ti ni žal, saj si se zbudila iz te otopelosti in se zavedla svojih potreb po nežnosti, ljubečih dotikih, po tem, da te nekdo opazi. Morda je to priložnost, da z možem obudita lepši odnos, ki te bo zadovoljeval. Seveda tega ne moreš izvesti sama, lahko pa še enkrat poskusiš, ga morda kam povabiš, sama gresta nekam za nekaj dni. Ni lahko, potrebno je veliko poguma in zmožnost, da na iskren in odkrit način povesta drug drugemu, kaj pričakujeta v odnosu. In to brez očitanja in igric, samo na osnovi tega, kako se počutita drug z drugim. Tak pogovor vedno pripelje do večje bližine med dvema, čeprav močno razburka čustva in včasih postavi na kocko tudi odnos sam.
Vem, da ti trenutno bolj kot neizpolnjene potrebe v zakonu, izpolnjuje srce in misli oseba, ki je nenadno odšla iz tvojega življenja. Praviš, da ga boš še srečala in da ne veš, kako naj se obnašaš do njega. Morda je smiselno, da si postaviš vprašanje, kaj bi zate pomenilo, če bi vedela, zakaj je odšel. Če bi to pomenilo nek mir in zmožnost sprejetja situacije take kot je, je morda zate dobro, da ga kljub vsemu vprašaš, kaj se dogaja. Mogoče ti bo lažje, če bo zgodba imela svoj razlog in zaključek. In morda boš potem lažje začela reševati osnovni problem - kaj narediti, da boš izpolnjena in zadovoljna v odnosu, ki ga že imaš, če je to mogoče, seveda.

Veliko uspeha pri tem in mirno noč
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Zavržena

Odgovor miamoa pet. 25.feb.2011 8.30

Mož na začetku ni bil tak, vendar je bilo verjetno to obdobje dvorjenja, ko se še potrudiš za osebo. Potem pa očitno pride trenutek, ko ne vidiš več potrebe po tem. Saj imaš vendar osebo pridobljeno v svoje življenje. To je očitno mišljenje mojega moža. Tega niti nisem toliko pogrešala, dokler nisem videla, da to lahko dobim. In da sem s tem srečnejša. Mož mi to da samo, če to vodi v nekaj več (spolne odnose). Zvečer v postelji se me nikoli ne dotakne, objame, ... in ostane pri tem. Že dalj časa se pogovarjava, da bi sama za nekaj dni nekam šla. Sva tudi že šla, pa se mi je zdelo, da je bil to zgolj osebni oddih brez otrok in ne partnerski oddih.
Vem, da morava na tem še veliko delati, a to mi v tem trenutku ni na prvem mestu. Ne še. Ne, dokler ne razčistim in počistim odnosa z ljubimcem. Vem da ga bom srečala. Ne živi daleč stran. Če ne drugače, naključno. In bojim se svoje reakcije v tistem trenutku. Bom sposobna skriti svoja čustva, glede na to, da bo to verjetno javni kraj? Mi bo vsa kri udarila v glavo? Se bova pretvarjala, kot da ni bilo nič, kar sva do sedaj prakticirala v družbi? Ponoči sem se zbudila in nisem mogla zaspati. Razmišljala sem. Ponoči me ni bolelo. Zdelo se mi je, da sem otopela. Pridejo ure, ko sem sesuta, ko bi jokala, pa solze ne pritečejo, in pridejo trenutki, ko se vprašam, pa kaj je z mano, saj to sploh ni vredno sekiranja, saj sem čisto OK. Moja čustva izredno nihajo. Tudi ponoči se mi je zdelo, kot da sem čustva do njega popolnoma zamrznila. Vseeno mi je bilo, da je vsega konec. Želela sem si ga le udariti, ker je izbral tak konec. Zjutraj sem bila spet drugačna. Žalostna, na oči so mi silile solze. Hvala bogu, da je petek in vikend. Včasih sem se veselila delovnikov, ker je to pomenilo pogovore z njim. Komaj sem čakala konec vikenda. Sedaj v službi trpim in komaj čakam vikend.
Razmišljam o možnih scenarijih. Bo nekega dne poklical in se delal, kot da se vmes ni nič zgodilo? Mi bo sploh kdaj bil sposoben pojasniti, zakaj se je odločil, kot se je? Je to nepreklicen konec in vrnitev v preteklost, ko sva bila znanca iz mladosti in je bila edina komunikacija med nama pozdrav? Je to sploh možno? Za noben scenarij ne vem, kako bom ravnala, ko do njega pride. Vem pa, da bi sprejela vse, kar bi mi odkrito povedal, če bi bila za to logična razlaga. V tem trenutku je ne vidim. In upam, da do enega scenarija pride v najkrajšem možnem času. Ker čustveno vegetiram, kar vpliva na moje odnose z družino, moje delo, name, kot osebo.
Hvala za vaš čas in vaše poglede. Lahko rečem, da mi je vsaj malo lažje, da to dajem iz sebe, preden me zaduši. In da mi nekdo hoče pomagati brez očitkov, da sem si za to sama kriva, ker sem pač varala. Smešno je, da nimam občutka krivde zaradi varanja. Ne do moža, ne do njegove žene (ki jo osebno poznam).
miamoa
 
Prispevkov: 5
Član od: čet. 24.feb.2011 12.37

Re: Zavržena

Odgovor miamoa sr. 2.mar.2011 17.00

Zgodilo se je. Srečala sem ga. Jaz s svojo družino, on s svojo. Kot da se ni nič zgodilo. Pogovor na ravni dveh znancev. Nisem razbrala, kaj misli v ozadju. Sem pa razmišljala o sebi, o svojih čustvih. V tistem trenutku mi ni pomenil nič. Kot bi bila prazna. Ne privlači me več. S svojim ravnanjem je ubil vse pozitivne misli o njem v meni. Dva dni sem bila stara jaz, dobre volje, vesela, nasmejana. Mislila sem, da sem dala to mimo. Razmišljala sem, kaj vse bi rada počela z možem. Se čudila sama sebi, kaj mi je bilo. Bila optimistična in polna načrtov za prihodnost.
Danes sem spet drugačna, slabe volje, depresivna. Spet me je začelo moriti, da še vedno nimam odgovora, zakaj tak konec. Nisem sicer v tako slabi koži, kot prejšnji teden. Sploh ne. Ampak stara jaz nisem. Ne vem, kako naj pridem do zaključka. Nočem ga več klicati. Niti ne vem ali bi se oglasil, zato nočem niti poskusiti. Načrti, ki sem jih sestavljala, se mi zdijo brezvezni, nepotrebni, če jih bom realizirala, se jih ne veselim. Kaj je z mano? Kaj sploh čutim do te osebe? Ne znam si odgovoriti. Želela sem ga kot prijatelja, dobila prijatelja in ljubimca, sedaj nimam nič od tega. Hočem nazaj prijatelja, kar sem imela, čeprav mogoče samo z 10% intenziteto, kot je bila. Zakaj se tako oklepam tega? Zakaj se ne morem sprijazniti s to spremembo?
miamoa
 
Prispevkov: 5
Član od: čet. 24.feb.2011 12.37

Re: Zavržena

Odgovor Nevenka sr. 2.mar.2011 21.39

Mimamoa, praviš, da si želiš nazaj prijatelja, pa čeprav samo s 10% intenziteto. Mislim, da to ni mogoče. Tudi če bi se po nekem naključju to zgodilo, ti verjetno ne bi bila zadovoljna s tem. Kaj bi imela od tega? Na začetku bi morda zadostovalo, nato bi si spet želela več. Zelo težko je vzpostaviti spet prijateljstvo potem, ko si bil z nekom nekaj več. To je možno samo v primeru, ko so na obeh straneh čustva samo še prijateljska. Obenem se sprašujem, zakaj bi rada imela tega človeka, ki je odšel brez pojasnila in se dela, da te ne pozna, za prijatelja? Prijatelji so ljudje, ki jim zaupamo, za katere vemo, da nas ne bodo pustili na cedilu, ljudje, na katere se obrnemo, ko nam je najhujše. Ali res lahko pričakuješ iskreno prijateljstvo od njega?
Seveda ne moreš zahtevati od sebe, da razmerje, ki je trajalo eno leto, preboliš v nekaj dneh. Potrebuješ čas, ne gre čez noč, pa čeprav si še tako želiš. Prebolevanje je neke vrste žalovanje. Iz tvojega življenja je izginil človek, ki si ga imela rada in ki je zadovoljeval neke tvoje potrebe, zaradi česar si se počutila bolj živo, srečnejšo. Po drugi strani pa je ta človek izginil brez pojasnila. Dovoli si čustva, ki prihajajo v povezavi s tem, lahko si jezna, žalostna... Vem, da ne moreš tega pokazati doma, pred družino, ko si kje sama, pa lahko. Včasih pomaga, če pišemo. Piši mu pismo, čeprav ga potem ne boš oddala, napiši, kaj čutiš, kako ti je... Riši, izražaj se na 1001 način... Videla boš, da bo sčasoma lažje ...

Vse dobro --<--@
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Zavržena

Odgovor miamoa tor. 8.mar.2011 10.06

Kaj je z mano? Ko sem mislila, da sem se že pobrala, sem spet padla na dno. Ko sem mislila, da mi je že vseeno zanj, ker me je prizadel, verjetno najbolj v življenju, je vse, kar sem mislila, da sem izbrisala, spet izbruhnilo na plan. V zadnjih dnevih sem resnično mislila, da sem šla preko tega. Ne prebolela, je še preveč sveže. Ampak zamrznila, izbrisala, dala stran in naredila prostor za druge, lepše stvari. Ko sem brala svoje zgornje zapise, se mi je zdelo, kot da jih je pisala neka druga oseba v nekem drugem času. Se nasmehnila svoji neumnosti in zaslepljenosti. Že nekaj dni zapored nisem veliko razmišljala o tem. Kadar pa sem, je bilo vse bolj v smislu, kako sem bila neumna, saj vse skupaj ni veliko pomenilo. Potem pa sem ga srečala. V družbi. Želela sem ga udariti, udarjati po njem, dokler ne bi bila brez moči. Kako me je lahko tako odrezal. Kot da sem gangrena. Pazi na to, da me ne bi srečal na samem. Čemu se izogiba? Zakaj mi ne more povedati, dati odrešitve, da grem dalje svojo pot? ZAKAJ???? Tekom druženja v tej družbi sem ga večinoma ignorirala. Komunicirala zgolj nujno potrebno. Se izogibala očesnim stikom, verjetno pa, ko je do njega prišlo, gledala blazno grdo. Spet mu je uspelo porušiti, kar sem v zadnjih dneh z muko zgradila. Vse, kar sem rada počela v zadnjem letu, glasbo, ki sem jo poslušala, vse to mi gre na živce. V tem ne najdem nobenega veselja več. Vse mi je vzel. Zakopala bi se nekam in odspala zimsko spanje, po katerem bi se zbudila brez spominov nanj, brez želje po njem. Pa mi je vzel tudi spanec. Zbujam se ponoči, ne zaspim nazaj. Pa ne razmišljam takrat o njem. Ne razmišljam o ničemer. Kot bi bila prazna, v vakuumu, pa hkrati se v meni nekaj nabira, nekakšna gostota, ki preprečuje pozitivi stopiti v mojo glavo.

Je rešitev popolna prekinitev stikov? Počutila sem se bolje. Vsak dan brez stika, brez videnja, je dvignil moje razpoloženje. Kako to izvesti, če pa sta se najini družini povezali na prijateljski ravni? Kako spremeniti navade brez vprašanj okolice in vpletenih? Ali to hočem narediti? Potrebujem zaključek, kot žejni potrebuje vodo. Ga potrebujem, ker globoko v sebi pričakujem opravičilo, izgovore, ki bodo potolažili mojo ranjeno dušo in me spet zaslepili? Ali me bo resnica še bolj udarila? Slutim jo, v bistvu poznam, v sebi pa še vedno nosim upanje, da za vse obstaja logična razlaga. Ni logične razlage. Ne more biti. Razlaga je samo, da sem padla pod vpliv nekoga, ki mu ni mar zame, ki nima obraza povedati mi resnico.

Slabo mi je, v grlu imam cmok, oči me žgejo, roke se mi tresejo, zdijo se mi popolnoma brez moči. V zadnjih treh dneh sem spala vsega skupaj kakih 10 ur. V službi se ne morem zbrati. Tok misli se mi vseskozi prekinja. V družbi z možem mi je lažje. Nasploh v družbi. Ki mi zaposli misli. Berem knjige za samopomoč. Prebrala sem, da sem 'ženska - predpražnik'. A ne vem ali sem se zmožna spremeniti v 'žensko - mrho'. Razmišljam, da bom naslednjič, ko ga vidim, ne glede na okolico, stopila k njemu in mu prisolila zaušnico. Si to lahko privoščim? Mi bo bolje? Ne vem. Vem samo, da sem totalno 'zblojena', ker se v meni kopičijo sama negativna čustva, jeza, žalost, občutek manjvrednosti, nepomembnosti, prezir, nerazumevanje. Verjetno sedaj prvič razumem ljudi v čustvenih stiskah. In zakaj toliko ljudi posega po pomirjevalih in drugih kemičnih pripravkih.

Nočem biti sama, sama s svojimi mislimi. Poskušam se zaposliti, biti čimveč v družbi, da se mi misli preusmerijo drugam. Niham v svojih občutkih. Po tem pisanju mi je lažje. Kot da zredčim gostoto svojih občutkov. Pa pride en dogodek, ki vse pokvari in moram začeti znova. Kako naj se rešim tega?
miamoa
 
Prispevkov: 5
Član od: čet. 24.feb.2011 12.37

Re: Zavržena

Odgovor Nevenka tor. 8.mar.2011 22.22

Draga Mimamoa, prebolevanje je vedno težko, najtežje pa je takrat, ko stvar ni zaključena, dorečena, ko ne vemo, kaj se pravzaprav dogaja. Mislim, da bi ti bilo lažje, če bi se ti uspelo pogovoriti z njim in dobiti odgovore na svoje vprašanje. Mogoče ti ne bi bilo lažje takoj, ker bi najbrž odgovor bolel, ampak zadeva bi dobila nek zaključek, nek "zato". In ti bi šla lažje naprej.
Seveda bi bilo najbolje, da bi prekinila vse stike z njim. Tako se rana ne bi neprestano odpirala.
Drugače pa so nihanja v prebolevanju normalna. Ko človek misli, da je že mimo, včasih postanejo občutki in čustva spet silovita, preplavlja nas žalost, jeza, praznina... in zdi se, da ne bo nikoli konec. Včasih je pri ženskah to povezano tudi s hormoni. Če se boš dobro opazovala, boš videla, da si včasih lahko veliko bolj trdna, hladna in neprizadeta, drugič pa spet bolj nežna, občutljiva in ranljiva.
Videla boš, da bodo čustva kmalu manj intenzivna, obdobja boljšega razpoloženja pa daljša. Če je le mogoče, pa poskrbi, da se bosta videla čim manj.

Mirno noč ti želim.

PS: Poslala sem ti zasebno sporočilo...
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Zavržena

Odgovor NATALY ned. 22.jan.2012 9.25

:(
Zadnjič spremenil NATALY, dne ned. 5.feb.2012 8.12, skupaj popravljeno 2 krat.
NATALY
 
Prispevkov: 1
Član od: ned. 22.jan.2012 8.22

Naslednja

Vrni se na Ljubezen, partnerski odnosi

Kdo je prisoten

Po forumu brska: Google [iskalni robotek] in 0 gostov