Nekomu moram zaupati svojo zgodbo, ker me mori, boli, žge.
Sem poročena, mati, z običajnim življenjem. Pred letom je v moje življenje stopil nekdo, ki je bil moja skrita simpatija od otroštva. Poti so se pred leti razšle in lani znova združile. Prišlo je do tega, da so na dan prišla skupna hotenja, želje, občutki, čustva in znova sem se zaljubila. Eno leto je trajal odnos, vsakodnevni dolgi pogovori, občasno (redko) je prišlo do fizičnega zbližanja.
Sedaj pa, kot strela z jasnega, popolna prekinitev. Po zadnjem, običajnem SMS-ju pred 10 dnevi, z dodanim poljubčkom, je ta oseba z mano pretrgala vse stike. Ne oglasa se na telefon, ne odgovarja na SMS. Nisem slutila takega konca. On pač živi dalje, kot bi se eno leto izbrisalo.
Mori me tak zaključek, ki to ni. Prenesla bi odkrit pogovor, ne pa to. Prenesla bi, ker sem vedela, da se bodo ti občutki nekoč izpeli. To sem mu v pogovorih tudi povedala, pa mi je dejal, da se razšla zagotovo ne bova zaradi njega, ker me ima preveč rad. Bolj kot jaz njega. Duši me, ne morem jesti, nikomur se ne morem zaupati, ker sem varala. Zavestno. Moje običajno življenje je ostalo enako in ne bi ga spreminjala. S to osebo nisem videla skupne prihodnosti kot s partnerjem. Nič nisem hotela od njega, kot to, kar sva imela že vzpostavljeno (tudi on poročen, z družino), torej pogovore, občasne intimnosti. Sicer sem že nekaj časa razmišljala, da se bo to enkrat končalo, in tudi pri daljši odsotnosti komuniciranja npr. zaradi dopusta, nisem ničesar pogrešala. Verjetno, ker sem vedela, da se bodo pogovori nadaljevali. Sedaj, postavljena pred to dejstvo, je prišla bolečina. Kot bi mi bilo nekaj iztrgano iz srca.
Ne morem reči, da nisem slutila. Na začetku je bilo drugače. Fizično sva si bila pogosteje blizu. Prepričal me je z razlagami, zakaj se ne more srečati z mano. Telefonski pogovori in SMS-ji so bili ves čas enaki.
Ne morem se skoncentrirati na nič, najhujše je v službi (komunikacija je bila izključno v tem času), ko gledam telefon in ga hočem hipnotizirati, da pozvoni. Doma je drugače, saj ne razmišljam o njem.
Kaj naj storim? Kako naj prebolim? Kako naj dosežem zaključek? Kako naj zunaj kažem običajni vesel obraz, ko pa me v duši boli? Boli, da po vseh sladkih besedah in čustvenih izlivih nenadoma nisem vredna poslovilnih besed.