S socialno fobijo (vsaj takšna je bila uradna diagnoza) sem se ubadala mnogo let. Začelo se je na faksu, ko sem spremenila okolje in nisem nobenega poznala. Najhuje je bilo, ko sem morala predstaviti kak seminar (ves čas sem imela v glavi; češ da itak to, kar govorim, ne zanima nikogar, da nisem zadosti pametna ipd.).
Pa hitro bitje srce, jecljanje... black out. Za vsak javni nastop sem porabila tedne, ko sem si izmišljala strategije, kako se pretolči skozi. Da ne bi zmrznila in nič izdavila. V začetku sem si pomagala s persenom, helexom, a sčasoma tudi ti niso več pomagali. Na trenutke sem se že zbala, da se mi bo zmešalo od vsega skupaj. 
Nekako sem počasi začela »samozdravljenjem« in začela hoditi na različne skupine, tečaje, kjer je bilo manj ljudi, da sem se učila spregovoriti pred neznanci. Sem rabla dolgo, zelo dolgo časa, da sem lahko sproščeno govorila, brez tistih misli v glavi. Včasih me še vedno stisne, ko moram kaj reči, vendar mi kar uspeva, da ima vse skupaj rep in glavo. 
Lep dan in čimmanj strahu.
