hvala za odgovor.Lepo si napisala. Strinjam se s tem, da nas je po eni strani strah najbližje izgubiti.
Čeprav mislim,da pri meni ni zaradi tega. Mislim tako...da nekega dne se pač naše življenje konča in to je čisto naraven proces življenja človeka. Res je hudo, ko izgubiš ljubljeno osebo, ampak če veš, da je bila oseba v življenju srečna, da je naredila vse kar je imela namen in izpolnila svoje poslanstvo, in če se zavedaš, da boš sam tudi enkrat na tej isti poti, potem sprejmeš lažje, da je to nekaj človeškega. In pustiš naj gre njena energija v miru naprej. Nekam drugam. Mogoče bo prinesla veselje še komu drugemu.
(Mal zafilozofiram včasih, ja)
Meni se zdi, da sama težko, čeprav si včasih zelo želim, objamem nekoga, ki mi je blizu, ker verjetno projeciram na svojo mamo in se bojim biti prizadeta, biti zavrnjena.
Kar sem s časom ugotovila, da je čista bedarija, ker niso vsi ljudje kot ona, niti približno, ampak vseeno mi je težko.
Počasi napredujem.
Ne vem, mogoče sem pač vedno zanikala, da to potrebujem, ker nikoli nisem dobila objema in sem mislila, da je tako prav. Da si preveč "mehkužen", če nekomu pokažeš, da ti veliko pomeni.
Pokazati svoja čustva mi je nekako pomenilo, razgaliti se, biti ranjljiv za ponovne udarce. Takrat je bilo lažje se zapreti v školjko in tam varno ždeti, zdaj pa me to ovira. Vedno sem si želela pokazati, da imam nekoga rada, pa nisem vedela kako, nisem mogla, ker me je bilo preveč strah.
Glede odraslih... Verjetno zaradi različnih vzrokov. Nekateri imajo lahko podobne težave kot jaz, nekateri se pač ne marajo preveč stiskati ali pa nočejo pokazati, da so tudi sami čustveni in odprti ljudje, ki potrebujejo dotik. Mogoče se bojijo, da bi jih hladen in brzeč svet pokopal pod sabo, če bi se odprli in pokazali svoja čustva in je lažje ostati hladen.
Nekateri so bili lahko vzgojeni, da ni prav biti preveč čustven in to izkazovati. Veliko je odvisno od vzgoje.
Kaj pa ti misliš?
Zdi se mi, da je dotik nekaj kar rabi vsako živo bitje..če že pogledamo na živali.
Imam mačko in ko je imela mladičke, jih je srkbno negovala in jih umivala, jih božala in objemala. In enako počnemo tudi ljudje. Vsaj naj bi.
Živali se verjetno ravnajo po nagonu in poskrbijo za svoje mladiče (vsaj sesalci oziroma večina)...nekaj naravnega je, da poskrbiš za nekoga, ki si ga ustvaril in da ga imaš rad. Zakaj potem to zanikati? Kaj nekateri ne čutijo ljubezni do svojih otrok? Ali je pač ne znajo izkazovati na pravi način?
Lepo bodi pa tudi tebi en veeelik objem
Napisal 
