Ponovno odkrijte sebe!

[ela]

Pozdravljeni,

Sem študentka 1. letnika ene izmed fakultet v Ljubljani. Že nekaj časa sem opažala, da sem se na avtobusu počutila čudno in neprijetno. Stiskalo me je v prsih, postala sem nemirna, moje roke so se začele potiti in komaj sem dočakala postajo, na kateri sem lahko izstopila. Včasih sem izstopila že eno ali celo dve postaji prej, samo da sem lahko mirno zadihala. Kadar se nisem peljala z avtobusom, sem bila ok.

V zadnjem mesecu pa je postalo neznosno. Na avtobusu skoraj ne morem dihati, duši me, polivata me vročina in mraz, cela se tresem... prejšnji teden sem doživela tudi pravi panični napad, ki me je prestrašil do konca. Zdaj si ne upam več na avtobus in se na faks vozim s kolesom, pa čeprav me zjutraj zebe. Ko je slabo vreme, me z avtom pelje mama, vendar pravi, da tega ne bo več počela. Kaj se mi dogaja? Ali je to fobija pred avtobusom, agorafobija ali kaj drugega?

Hvala za odgovor
Ela

[Nevenka]

Pozdravljena, Ela,

Pri anksioznosti se včasih težave pojavijo v situacijah, od koder se nam zdi, da ni izhoda. Taki prostori so najrazličnejša prevozna sredstva, predvsem npr. avion, avtobus, vlak..., katerim je skupno, da nekaj časa ne moremo izstopiti. Nekaterim se simptomi radi pojavljajo tudi na javnih prireditvah, v kinu, gledališču, na različnih predavanjih in službenih sestankih, za katere se zdi, da ne morejo kar tako vstati in oditi brez da bi bili opaženi.

Nemir, tesnoba, potenje, tresenje in podobno so najbolj tipični telesni znaki, s katerimi telo pokaže, da nas je strah, sram, se počutimo nelagodno in neprijetno. Ti znaki so lahko na začetku mili, povečamo pa jih z mislimi, ki nas spreletavajo, npr.:

"Joj, kaj bom pa zdaj, se že začenja, joj, pa ne vem, kako bom zdržal do konca, ne morem ven... Kaj pa, če se zrušim/padem skupaj/doživim panični napad/se mi zmeša...?"

Te misli seveda ojačajo simptome in počutimo se še slabše, temu pa seveda sledijo spet zastrašujoče misli. In tako se vrtimo v krogu anksiozne stiske, ob kateri pozabimo na okolico, ne sledimo predstavi, predavanju in podobno.

Kako torej ven iz tega? Zavedati se moramo, da bodo simptomi slej ko prej izzveneli. Telesni znaki se vedno gibljejo po nekakšni krivulji, najprej so šibki, z našimi mislimi naraščajo, nato pa se počasi ustalijo in postopoma pomirijo. Najslabše je, če iz situacije pobegnemo takoj, ko jih začutimo. V takem primeru bo strah naslednjič, ko bomo v podobni situaciji, še večji. Zato je pomembno, da se ne umikamo, ampak odločno izpostavljamo situacijam. Že vnaprej se pripravimo na težave in ne pojdimo tja z upanjem, da jih mogoče ne bo. Pripravimo se na to, da bodo, ampak se odločimo, da bomo v situaciji zdržali ali pa postopoma povečujemo čas, ki ga bomo prebili na tem prostoru. Npr. če gre za avtobus, se najprej peljimo eno postajo, nato dve in tako naprej. Počakamo, da se simptomi začnejo, nato jih poskušamo sprejeti z mislijo, da se nam tako ali tako ne more nič zgoditi in da bodo slej ko prej minili. Vedno minejo in nikoli se nam nič ne zgodi! Zraven imamo lahko plastenko hladne vode, ta navadno vedno pomaga, morda pa še kaj, s čimer se lahko zamotimo. Izpostavljanje je naporno, ampak učinkovito.

Včasih, ko se nam zdi to resnično pretežko, pa si lahko poiščemo pomoč v obliki psihoterapije, kjer bomo ob podpori terapevta najprej nekoliko zmanjšali strah in se nato lotili izpostavljanja.

Vse dobro vam želim
Nevenka

[Mihaela3]

Pozdravljeni,

Sem študentka 1. letnika ene izmed fakultet v Ljubljani. Že nekaj časa sem opažala, da sem se na avtobusu počutila čudno in neprijetno. Stiskalo me je v prsih, postala sem nemirna, moje roke so se začele potiti in komaj sem dočakala postajo, na kateri sem lahko izstopila. Včasih sem izstopila že eno ali celo dve postaji prej, samo da sem lahko mirno zadihala. Kadar se nisem peljala z avtobusom, sem bila ok.

V zadnjem mesecu pa je postalo neznosno. Na avtobusu skoraj ne morem dihati, duši me, polivata me vročina in mraz, cela se tresem... prejšnji teden sem doživela tudi pravi panični napad, ki me je prestrašil do konca. Zdaj si ne upam več na avtobus in se na faks vozim s kolesom, pa čeprav me zjutraj zebe. Ko je slabo vreme, me z avtom pelje mama, vendar pravi, da tega ne bo več počela. Kaj se mi dogaja? Ali je to fobija pred avtobusom, agorafobija ali kaj drugega?

Hvala za odgovor
Ela

Pozdravljena Ela,

Zelo mi je žal, da se soočaš s temi težavami. Iz tvojega opisa je razvidno, da doživljaš zelo neprijetne simptome, ki jih pogosto povezujemo s tesnobo ali paničnimi napadi. Občutki, kot so stiskanje v prsih, potenje, težave z dihanjem in splošna neugodnost, so lahko znaki paničnega napada ali anksioznosti.

Kar opisuješ, se lahko v določenih primerih razvije v obliko fobije, kot je npr. agorafobija, ki vključuje strah pred situacijami, kjer bi lahko doživela panični napad in iz katerih bi težko ušla (kot npr. vožnja z avtobusom). Vendar pa se pri tebi to morda bolj nanaša na specifičen strah pred avtobusom, kar bi lahko bila oblika situacijske fobije.

Pomembno je, da se s temi občutki ne soočaš sama. Svetujem ti, da čim prej obiščeš osebnega zdravnika ali psihologa, ki ti bo lahko pomagal razumeti, kaj se dogaja, in ti predlagal ustrezne načine za obvladovanje tesnobe. Veliko ljudi se sooča s podobnimi izzivi, zato ni treba, da se počutiš osamljeno ali da to skrivaš. Strokovna pomoč ti lahko zelo olajša te situacije in ti omogoči, da se spet počutiš varno in sproščeno, tudi na avtobusu.

Pohvaliti te moram za to, da si se odločila, da poiščeš odgovore in rešitve. To je prvi korak k temu, da se stvari izboljšajo.

Vse dobro ti želim!