Ponovno odkrijte sebe!

[Vilica]

Dobro jutro,
pišem sredi noči, ker imam zdaj največ časa in ne morem spati.
Že nekaj časa imam dileme, ali naj se vpišem na študij. Stara sem skoraj 40 let in delam v treh izmenah.
Praksa bi se pogosto prekrivala z koncem/ začetkom skoraj katerekoli izmene in bi zamujala ali v službo ali pa na študijsko prakso, po verjetnosti pol ure do eno uro.
Ker sem antitalent za vožnjo, bi verjetno bila prisiljena študirati v mestu kjer imam službo. Vem, da pri dveh fakultetah bi verjetno težko naredila, ponavljala letnik ali celo ne naredila. Fakulteta, kjer bi verjetno lažje doštudirala, ker ne zahtevajo 100 procentno prisotnost na predavanjih in so bolj popustljivi, ima javni prevoz ampak nima redne in bi zamujala na prakso. Da bi se stalno vozila z nekom pa je zoprno biti odvisen.
Tisoč in ena nepotrebnih skrbi. Predvsem vem, da bi šlo vse na tesno, sploh s spanjem in kuhanjem obrokov.

Zakaj se pojavlja strah... ker sem vsakič ko sem dokončala kakšno šolo, sem samo končala na zavodu, pa se tam so me tretje leto evidence zajebavali. S prvo srednjo šolo nisem bila dovolj dobra na oni in drugi način in sem zato šla študirat povsem drugo smer. Ko sem diplomirala spet nisem bila dovolj dobra. Kogarkoli sem poznala je dobil službo. Vem, da se veliko ljudi srečuje z podobnimi problemi, ampak da ... se vleče 6 do 8 let da dobiš reden šiht je degradacija. Ja zdaj sem lahko kao srečna itak delam nekaj kar pač nihče noče, a v preteklosti se za ribanje skretov nisem bila dobra.
V prejšnji službi so me drkale mlajše kolegice ki so dobile šiht takoj po srednji šoli, seveda hitrejše fizično in umsko, in sem na koncu dobila oceno od predstojnice, da se vedno ne obvladam osnov. Mi je žal da sem šla še ta tretjo prekvalifikacijo.

Trenutno imam mir v novi službi ampak sem tako v zaostanku z znanjem, nikamor se mi življenje ne premakne, še vedno živim pri starših, ker itak sama nisem zmogla živet, za kaj več pa ja sparam že ceu lajf in ni dovolj. Če imam samo eno ali dve prijateljici in nimata vedno časa. Povsod kjer sem poslušam samo o tuji steči/ uspehih sama pa nazadujem na vsakem koraku.
Sploh se ne čutim za na ta svet. Pa ne vem se kako da živim zdravo od zdrave hrane, telovadbe, ljubečih staršev, ukvarjam se tudi z meditacijo, ... vsak vidi da nekaj ne z mano vredu, da nisem šla čez podobne izkušnje kot drugi razen konstantnih zavrnitev v profesionalnem in zasebnem življenju. Ne morem skoraj nikakršnega daljšega dialoga speljati z nikomer brez da se ne počutim zavistno in sploh razočarano nad seboj.

Se zavedam da se je treba boriti za vse ampak konstantno doživljati poraze je že...
Tako sem žalostno znotraj, da ko sem sama s seboj ne vidim skoraj nič pozitivnega, pišem dnevnik, večkrat grem anonimno na kakšno psihološko svetovalnica prek spleta, sem se v preteklosti zdravila zaradi anksioze seveda ambulantno... Najbolj se bojim da bi pristala na cesti, brez svoje primarne familije nisem ama skoraj nič sama dosegla... đabe delam načrte kako bom si kaj uresničila vedno drugi odločajo/ me prekašajo... Zakaj bi bila manj sposobna od drugih...

[Nevenka]

Pozdravljeni,

glede na to, da ste napisali, da vam je žal, da ste se že tretjič prekvalificirali, res ne vem, če ima smisel to narediti še četrtič. Bolj je na mestu vprašanje, kaj se v bistvu dogaja z vami, zakaj ste tako nesrečni in nezadovoljni s svojim življenjem in kaj točno pogrešate. Zdi se mi, da so verjetno največji vaši problemi povezani z navezovanjem stikov in verjetno posledično z osamljenostjo. Pravite, da se ves čas sprašujete, zakaj ste slabši od drugih, zakaj imate manj v življenju. Mogoče bi bilo dobro razmisliti, kaj je tisto, kar si želite. Dobro službo, partnerja, družino, stanovanje?

Iz sporočila se močno čuti vaš negativni odnos tako do sebe kot tudi do drugih in verjamem, da je s tem težko živeti.
Težave nekako rešujete tako, da se vpišete v novo šolo ali študij in upate, da bo s tem življenje boljše. Zelo verjetno pa problem ni v vaši izobrazbi ampak bolj v težavah z odnosi, z doživljanjem sebe in drugih. Jaz bi na vašem mestu začela delo tu. Vsekakor pa boste potrebovali pomoč in to ne samo takole preko spletnih nasvetov na anonimnih forumih. Za vas bi bilo idealno, če bi se lahko priključila kakšni terapevtski skupini, kjer bi lahko v živo raziskovala in razreševala vzorce vedenja, čutenja in mišljenja, ki vas ovirajo v druženju in polnem življenju.

Vse dobro vam želim
Nevenka

[Vilica]

Hvala vam za odgovor. Bom si poiskala pomoč lp