Ponovno odkrijte sebe!

[jasnana]

Pišem vam, ker se mi dogaja nekaj čudnega. Ves čas sem zelooo utrujena, stoje bi lahko zaspala. Težko se zberem, včasih sploh ne morem slediti pogovoru, kar tresti se začnem, kot da mi bo zdaj zdaj zmanjkalo energije. Včeraj sem začutila, da imam mehke noge, kar gumijaste so postale. Tako sem se ustrašila, da sem komaj prišla do doma. Nič več me ne veseli, že misel na službo mi je grozna. Ne vem, kako bom zdržala cel dan tam.
Začelo se je po nekem obdobju, ko so bili v službi hudi pritiski, grozili so nam, da nas bodo pol odpustili. Strah me je bilo, saj bi si težko privoščila, da ostanem brez službe. To je trajalo več mesecev, takrat sem slabo spala in vse me je skrbelo. Zdaj, ko se je malo umirilo, pa tole. Strah me je, da bom morala na bolniško, potem bo pa vse moje delo padlo na sodelavko, ki je že tako preobremenjena.
Doma me mož ne razume. Imava tri otroke, dva še v vrtcu, eden v šoli. Do zdaj sem skoraj vse delo v zvezi z njimi prevzela jaz, saj je on odsoten do večera. Zjutraj sem jih odpeljala v vrtec in šolo, potem jih šla spet iskat, se igrala z njimi, pa na sprehod, pa kuhanje, pa pospravljanje. Saj ni bilo težko, z veseljem sem delala vse, zdaj pa ne morem več. Kot da mi je vse odveč. Samo še večera se veseli, ko padem v posteljo.
Prejšnji teden sem pisala svoji zdravnici in ji opisala stanje. Ponudila mi je antidepresive, vendar se jih zelo bojim. Kaj, če bom po njih čudna? Mož pravi, da jih ne rabim, da naj malo več migam, poslal me je telovadit. Po njegovem šport reši vse. Jaz pa sem vedno bolj utrujena in ne znam ven iz tega...
Lepo bi prosila za kakšen nasvet ali izkušnjo.

[Nevenka]

Pozdravljeni,

včasih je v življenju preprosto vsega preveč. Pritiski v službi, otroci doma, skrb za gospodinjstvo..., in potem je dovolj samo kakšna malenkost, pa tako rekoč ne zmoremo več. Opisali ste tipične simptome izgorelosti, ki seveda ne minejo z nekajdnevnim počitkom, še manj pa s športom. Kadar se počutimo tako, kot se zdaj vi, je vsaka dejavnost napor, tudi tista, ki nam je prej dajala energijo. Včasih nas moti zvok, svetloba, karkoli. In kadar se še naprej trudimo, da bi izpolnili vse zahteve vsakdanjika, pri tem porabimo še tiste zaloge energije, ki so mogoče ostale kje skrite. Težave, kot so mehke noge, pomanjkanje energije, omotica, brezvoljnost, glavoboli, bolečine v križu in še številne druge pa se stopnjujejo, postajajo močnejše in pogostejše. In tako imamo dvojni napor, najprej vse obveznosti, potem pa še spopadanje s temi simptomi.

Tukaj preprosto ne bo šlo brez daljšega počitka, kaj to pomeni, je težko reči, saj je odvisno od počutja. Verjetno boste potrebovali nekaj bolniške odsotnosti, ampak to naj presodi vaša zdravnica. Tudi zdravila so navadno v veliko pomoč, da si lažje opomoremo. Ne boste čudni, morda bo nekoliko težje prve tri tedne, ko boste občutili nekaj stranskih učinkov, potem pa bo počasi počasi šlo na bolje.

Seveda pa ne pregorimo kar tako in v bistvu lahko ugotovimo, da ob enakih obremenitvah ne pregorimo vsi. Zakaj ne? Velikokrat je vzrok v naših vzorcih mišljenja, čustvovanja in delovanja. Če smo od malega navajeni, da moramo vse delo opraviti hitro in popolno, zraven pa se prijazno smejati vsem okoli sebe, imamo več možnosti, da se nam bo to zgodilo. Bolj ko smo zahtevni do sebe, bolj, ko si želimo vse narediti, da bo delo opravljeno, bolj smo ranljivi. V bistvu na neki točki postanemo sami sebi sovražnik, obenem pa oseba, ki jo imajo vsi radi in jo radi zaposlijo. Skratka, na dolgi rok brez spremembe vzorcev tudi ne bo šlo, ker se znajo težave v kakšni naslednji podobni situaciji ponoviti.

Kaj je torej rešitev: Počitek, zdravila in delo na sebi. Potrebno pa je tudi ugotoviti, kako si lahko organizirate delo in življenje, da bo vse skupaj bolj mirno in vas ne bo tako izčrpavalo.

Vse dobro vam želim
Nevenka

[Ema22]

Tako kot je zgoraj nekdo napisal se strinjam, pridejo stvari ko je enostavno vsega vrh glave, včasih že samo pomaga če imamo mogoče možnost da se spočijemo stem mislim miselno + fizično. Da preprosto zadihamo naredimo kakšen čaj kavo in se popolnoma umirimo in ne delamo čistoo nič. Tudi misliti ne smemo nič sploh pa ne v naprej kako bomo kaj naredili ker nas to palarizera včasih se moramo vstaviti in reči da bo vse vredu nakoncu počitek je pomeben del tako mentalen kot fizičen, sam ljudje se preveč ženemo nismo v sedanjosti skos smo nekje v preteklosti ali prihodnosti + 1000 stvari imamo v glavi moram tro moram tisto nakoncu nas že misli zmatrajo

[anjica]

Točno tako sem se jaz počutila kakšen mesec nazaj. Kot bi brala kaj se je meni dogajalo. Vse kar je pomagalo, da sem se malo ustavila, vzela par dni dopusta v službi in počivala. Tako sem potem bila kot nova. Pridejo takšni dnevi in s tem ni nič narobe. Zaustavi se, zadihaj in počivaj. Vse bo postalo boljše