Ponovno odkrijte sebe!

[telebajsek85]

odkar pomnim sta moja starša pila, bla sem sama doma cele dneve in noči. sicer nisem bla nikol lačna in bla sem na toplem, kar se tiče pa starševske ljubezni je ni blo nikol. Ko je otroka strah pred "pošastjo" izpod postelje ali omare...doma pa ni bilo nikogar da bi me pomiril. sama sem se igrala karte, gledla televizijo, če pa sem se hotela igrat kakšno družabno igro sta me kar hitro nagnaala nazaj v sobo. in to še ni bilo najhujše. iz sobe sem dobesedno gledala v dnevno sobo kako mama vara očeta z drugimi moškimi ki jih je blo več. ne naenkrat, kak mesec eden, pol drugi. če sem hotela h očetu pa je bil totalno nažgan v spalnici. to da sta mela oba v sobi vedro za bruhanje v sobi je blo nekaj običajnega. izogibala sem se sošolcev, nikoli nisem imela prijateljev, nikamor nisem bla povebljena.
Po osnovni šoli sem šla v vrtnarsko šolo v Celje samo da sem šla iz doma. Ta šola me niti malo ni zanimala zato sem naredla 2 letnika pol pa pustla vse skupaj. V internatu je blo isto, bla sem brez prijateljev... v drugem letniku sem spoznalar očeta od hčerke s katerim sem bla skupaj sedem let. Ta me je na začetku, kakšni 2 leti tepel...ne vsak dan, če sma se skregala, ampak sem bila vsaj stran od staršev. Ko se je preselil h meni (njegova mama je totalni alkoholik) ker pri njem nisma mogla bit smo js on in moj oče živeli v stanovanju v večstanovanjski hiši v spodnji etaži, bili smo pa lastniki še garsonjere kjer sta stanovala mama in njen ljubimec. To se pravi, da smo stanovali vsi v eni hiši skupaj. Potem je prišla Vanesa. mela sem hudo poporodno depresijo. Ok, to sem prebrodla in ko je bila stara eno leto smo se preselili v večja stanovanje. Približno v istem času mi je umrla mama zaradi tablet in alkohola. Jetra so šla in še drugi organi, dobesedno je zgnila. Zdaj je ni že 6 let in js sem šla na grob trikrat, preprosto ne čutim potrebe da bi šla.
Leta 2007 sem šla v službo v kateri sem preprosto uživala. Imela sem končno družbo, nisem bla skos doma in imela sem svoj denar. konec leta sem bla odpuščena in to je bil zame velik šok. Sem padla drugič v hudo depresijo. Ker se je takrat začela recesija ni blo šans da bi kje na koroškem dobla službo. No in takrat ko sem bla odpuščena sma šla z očetom od Vanese narazen. Tretjič v depresijo.
Ko se je vrnil iz kosova (bil je vojak) sem js bila brez vsega. Brez staršev, brez službe, brez njega. In tako sem ga prosla če bi me vzel nazaj. No in tako je izgledalo kot da sem skočla zaradi njega (bil je zraven). Tega dneva se js ne spomnem imam pa en fleš da me je on držal za roke js pa sem ga tolkla po rokah da naj me spusti. Skočla sem iz osmega nadstropja, to je približno 30 metrov. bila sem 10 dni v komi, mela sem 2krat operacijo na hrbtenici enkrat na medenici in enkrat na levi nogi
Ni samo čudež da sem preživela, čudež je da normalno hodim, da lahko sama skrbim zase in za Vaneso
da nisem odvisna od nikogar. Zdaj z vaneso živima pri mojem očetu ki je pred sedmimi leti nehal pit in od takrat ni več spil kapljice alkohola.
Je pa ironično da zdaj imam dobre prijatelje in zdaj sem postala družabna. Bol cenim čas na tem svetu kot sem ga pred skokom. Marsikdo misli da sem skočla zaradi fanta ampak nobeden ne pozna mojega otroštva in trpljenja.

[Darja]

Telebajsek85, pozdravljena.

Hvala, da si z nami delila svojo pretresljivo zgodbo. Morda tudi v opomin vsem, kakšne so posledice alkohola na družini, otrocih in njihovemu življenju.
Vesela sem zate, da si kljub trpljenju in nemogočih razmerah, v katerih si odraščala, nekje v sebi našla tisti žarek, zaradi katerega še vedno živiš. Da si se odločila za življenje! Tvoja zgodba je obenem tudi dokaz, da je mogoče preseči breme, ki smo ga prejeli v otroštvu in iti naprej. Super!

Želim ti veliko dobrega vnaprej.
Darja

[telebajsek85]

večkrat razmišljam kako pomagati osebam z podobnimi izkušnjami in navsezadnje kaj se da iz te izkušnje naučit
zdaj ko sem postala invalid imam vsak trenutek v podzavesti da tega nebi blo treba...ni mi problem govorit o tem ker nisem hotela da ljudje okoli mene pazijo kaj lahko rečejo in kaj ne
večkrat se tudi pošalim na ta račun...lahko da mi je zaradi tega malo lažje

[aceofs]

odkar pomnim sta moja starša pila, bla sem sama doma cele dneve in noči. sicer nisem bla nikol lačna in bla sem na toplem, kar se tiče pa starševske ljubezni je ni blo nikol. Ko je otroka strah pred "pošastjo" izpod postelje ali omare...doma pa ni bilo nikogar da bi me pomiril. sama sem se igrala karte, gledla televizijo, če pa sem se hotela igrat kakšno družabno igro sta me kar hitro nagnaala nazaj v sobo. in to še ni bilo najhujše. iz sobe sem dobesedno gledala v dnevno sobo kako mama vara očeta z drugimi moškimi ki jih je blo več. ne naenkrat, kak mesec eden, pol drugi. če sem hotela h očetu pa je bil totalno nažgan v spalnici. to da sta mela oba v sobi vedro za bruhanje v sobi je blo nekaj običajnega. izogibala sem se sošolcev, nikoli nisem imela prijateljev, nikamor nisem bla povebljena.
Po osnovni šoli sem šla v vrtnarsko šolo v Celje samo da sem šla iz doma. Ta šola me niti malo ni zanimala zato sem naredla 2 letnika pol pa pustla vse skupaj. V internatu je blo isto, bla sem brez prijateljev... v drugem letniku sem spoznalar očeta od hčerke s katerim sem bla skupaj sedem let. Ta me je na začetku, kakšni 2 leti tepel...ne vsak dan, če sma se skregala, ampak sem bila vsaj stran od staršev. Ko se je preselil h meni (njegova mama je totalni alkoholik) ker pri njem nisma mogla bit smo js on in moj oče živeli v stanovanju v večstanovanjski hiši v spodnji etaži, bili smo pa lastniki še garsonjere kjer sta stanovala mama in njen ljubimec. To se pravi, da smo stanovali vsi v eni hiši skupaj. Potem je prišla Vanesa. mela sem hudo poporodno depresijo. Ok, to sem prebrodla in ko je bila stara eno leto smo se preselili v večja stanovanje. Približno v istem času mi je umrla mama zaradi tablet in alkohola. Jetra so šla in še drugi organi, dobesedno je zgnila. Zdaj je ni že 6 let in js sem šla na grob trikrat, preprosto ne čutim potrebe da bi šla.
Leta 2007 sem šla v službo v kateri sem preprosto uživala. Imela sem končno družbo, nisem bla skos doma in imela sem svoj denar. konec leta sem bla odpuščena in to je bil zame velik šok. Sem padla drugič v hudo depresijo. Ker se je takrat začela recesija ni blo šans da bi kje na koroškem dobla službo. No in takrat ko sem bla odpuščena sma šla z očetom od Vanese narazen. Tretjič v depresijo.
Ko se je vrnil iz kosova (bil je vojak) sem js bila brez vsega. Brez staršev, brez službe, brez njega. In tako sem ga prosla če bi me vzel nazaj. No in tako je izgledalo kot da sem skočla zaradi njega (bil je zraven). Tega dneva se js ne spomnem imam pa en fleš da me je on držal za roke js pa sem ga tolkla po rokah da naj me spusti. Skočla sem iz osmega nadstropja, to je približno 30 metrov. bila sem 10 dni v komi, mela sem 2krat operacijo na hrbtenici enkrat na medenici in enkrat na levi nogi
Ni samo čudež da sem preživela, čudež je da normalno hodim, da lahko sama skrbim zase in za Vaneso
da nisem odvisna od nikogar. Zdaj z vaneso živima pri mojem očetu ki je pred sedmimi leti nehal pit in od takrat ni več spil kapljice alkohola
Je pa ironično da zdaj imam dobre prijatelje in zdaj sem postala družabna. Bol cenim čas na tem svetu kot sem ga pred skokom. Marsikdo misli da sem skočla zaradi fanta ampak nobeden ne pozna mojega otroštva in trpljenja.

drzi tacke, mas to