slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Razhod, ločitev? Prijatelj... • Razhod, ločitev, razveza, izguba bližnjega • Psihoterapija forum

Razhod, ločitev? Prijatelj...

Razhod, ločitev? Prijatelj...

Odgovor Maya29 pet. 25.avg.2023 11.49

Spoštovani,

stara sem 34 let imam partnerja (39 let), oba sva izobražena, imava vsak svojo službo, sva v najemniškem stanovanju. V razmerju sva 8 let in imava 3 otroke (2, 4 in 6 let). Težave so se pojavljale že na začetku razmerja, vendar sem nekako to spregledala in hotela spregledati, vsa ta leta vse tolerirala in vztrajala, ker sem partnerja imela resnično zelo zelo rada in sem ga ljubila. Najbolj me je sicer pritegnil vizualno. Iz njegove strani v vseh teh letih sicer nikoli nisem čutila, da bi bila zelo ljubljena, nisem čutila nekega spoštovanja, nisem čutila da bi me zelo ljubil, ampak imela pa sva kljub vsemu normalen odnos. Torej do mene je bil iskren, zvest, lahko sem se zanesla nanj, imela sem zaupanje,ni mi lagal, kaj pozoren ni bil, ampak sem se vseeno zadovoljila s tem. Seksualna privlačnost je bila prisotna iz obeh strani.

Že večkrat prej, se je v vseh teh letih zgodilo, da mi je partner ob prepiru ali pa tako izrekel kakšne besede kot so, da sem neumna, da se z mano nima česa pogovarjati, da mu ne dajem tega kar on potrebuje, da ni srečen, da je z mano samo še zaradi otrok itd.
Letos aprila pa njegovih izbruhov nisem prenesla več. Partner mi je izrekel določene besede, ki so me tako hudo prizadele, da sem si v tistem tednu rekla, da si takšnega razmerja resnično ne želim več. Torej besede so bile v tem smislu: da je z mano samo še zaradi otrok, da ima od mene samo še stres, obveznosti in stroške, da nisem tako dobra ženska, kakor si mislim, da sem. Izrekel je da najin odnos ne seže do kolen, da se z njim ne znam pogovarjati o intelektualnih temah itd. Kričal je name. Pogovor me je spravil v jok, nekaj dni sem tako jokala, potem pa sem si rekla, to je to. Ne grem se več. Da ne zmorem več. V tistem tednu se nisva niti pogovarjala. Nazaj sva se začela pogovarjati ščasoma, bolj zaradi otrok. In nekako je pri tem tudi ostalo. Povedala sem mu, da so me te besede prizadele in je rekel, da sem to jaz povzročila, ker tudi jaz njemu nisem dala stvari, ki jih je potreboval (pogostejši spolni odnosi, intelektualni pogovori itd)...

Kaj sem potem storila: mislim, da sem začela iskati izhod iz razmerja, čeprav partnerju tisti moment tega nisem povedala.

Tukaj pa je še zgodba iz ozadja: Pred 15 leti sem imela prijatelja, ki se je že takrat noro zaljubil vame. Dejansko dlje od petih zmenkov in od poljuba z njim nisva prišla, ker se mi je takrat zdelo da sili vame, da je to zame preveč, niti mi ni "padel v oči", vanj se nisem zaljubila recimo na prvi pogled in sem se odločila da z njim ne bi nadaljevala.
On se je nato poročil z drugo, mi pa je v vseh teh letih večkrat pisal, da me še vedno pogreša, da me ljubi, da bi bil z mano, da mu pomenim vse na svetu itd., vendar nikoli nisem reagirala na njegova sporočila, razen s kakšno prijazno besedo, da naj se raje posveti svoji ženi in otroku. Občasno me je v ozadju kdaj prešinilo, kako pa bi bilo če bi bila dejansko z njim, vendar temu nisem pripisovala nekega pomena. Vedno sem vztrajala z mojim partnerjem kljub vsemu. Mojemu partnerju sem za prijatelja tudi povedala na primer kadar mi je pisal.

Letos v maju pa mi je prijatelj znova pisal in sem se odvzvala. Šla sva na kavo. Iz moje strani je bila v planu zgolj prijateljska kava po toliko letih, ampak sem že po kavi začutila nekaj več. Nekaj kar nisem še nikoli prej...Začela sva si dopisovati, slišala sva se po telefonu, nekajkrat sva se potem še videla, prišlo je do poljuba in objema s takšnimi občutki, ki jih prej nisem doživljala nikoli pri nikomur. Kadar sem bila z njim je bilo vse tako prijetno, on je ves čas nasmejan, on žari ko me vidi, dejansko ga pogledam in vidim, da me res ljubi, vidim ga na kakšen način on gleda mene. Sam pravi, da pri ženi ni nikoli tako čutil, da je z njo zapolnil zgolj praznino, ki jo je imel, da sem v resnici jaz zanj, da si je od vedno želel mene, da je vedno ljubil mene itd. Pri njemu je zadeva v štirih mesecih prišla tako daleč, da se sedaj ločuje, čeprav mu tega nikoli nisem rekla, nisem zahtevala od njega. Tako se je odločil on. Ženi je povedal zame, za nazaj, za sedaj, vse sta se pogovorila. Trenutno si išče stanovanje, da bo šel na svoje. Večkrat mi je povedal kako neizmerno si želi mene, da me ljubi, njegov objem je poseben. Dlje od poljuba in objema tudi okrat nisva šla, ker se tudi meni ni zdelo primerno, da bi na primer spala z njim. Se imava pa veliko za pogovarjati, je zares prijeten, on mene res občuduje. Ugotovila sem, da ob njem postanem drugačna jaz, boljša oseba.

Kaj pa jaz? Moj partner je kmalu ugotovil, da ga varam, saj je opazil sms sporočila. Seveda sem mu vse priznala. Povedala sem mu, da so me tiste njegove besede ki jih je izrekel, tako hudo prizadele, da sem se vdala in nisem zmogla več in da sem šla s tem prijateljem na kavo. Povedala sem mu tudi za vse, da mi je manjkalo njegove pozornosti, da čutim da me ne ljubi tako, da se mi po vsem tem res zdi, da nisem zanj in da on ni zame, ker sem lačna ljubezni, pozornosti objemov, poljubov itd. Po vsem tem se je partner res pričel bolj truditi zame, vendar sedaj od mene pričakuje, da se bom začela truditi tudi jaz. Ampak jaz ne zmorem več. Kot da bi se v meni nekaj premaknilo. Ne morem več. Pred tem sem bila res zelo ljubeča do njega in pozorna, vendar očitno ne na način kot si ga on želi, sedaj pa sem se zelo ohladila.

Kaj mi svetujete? V bistvu v razmerju s partnerjem vztrajam samo še zaradi otrok in nikakor ne zaradi sebe oziroma ker bi si jaz to zelo želela. Strah me je konca z njim... Ostala bom sama s tremi otroki.

In pa glede prijatelja, kaj mi svetujete? Mislite, da takšna ljubezen obstaja? Mislite, da je to zgolj iluzija ali ima res lahko nekdo koga tako rad in ga tako sprejema? Mislite da bi kdaj poskusila iti z njim v razmerje? Kdaj pa bi bil primeren čas za to, glede na to v kakšnem stanju sem sedaj? Dejansko me je strah novega razmerja, ker me skrbi, da bo enako kot je zadnje razmerje. Očitam si, da imam morda jaz kakšne vzorce in potem partner tako dela z mano...In sem za vse vzrok jaz.
Dejansko nimam več zaupanja v nič, niti vase ne, sploh več ne vem kakšna oseba sem, ker sem vse verjela partnerju kar mi je ponavljal vsa ta leta. Nimam niti samozavesti. Potrditve sem iskala celo v službi.
Vse to sem povedala tudi prijatelju, ki je rekel, da ne glede na vse mi bo pomagal pri vsem, ker me ima rad, ker si to želi, ker si to zaslužim itd. Rekel je, da bi brez težav sprejel tudi moje otroke, da bi mi želel pomagati pri vsem, da si želi biti ob meni in z mano.

Naj se torej s partnerjem ločiva in zaključiva ali je smiselno vztrajati? Partner je rekel, naj se sama odločim.
Partner sicer na razmerje gleda tako da oba vlagata enakovredno. Torej ne da recimo en daje precej več kot drugi. Rekel je da sebi "v minus" ne bo šel glede tega. On je torej za enakopravno razmerje. Tako mi je razložil.
Sama sem partnerja vedno spoštovala, nikoli ga nisem poniževala itd. Po naravi sem sicer umirjena oseba, ne iščem konfliktov raje se umaknem.

Kar se pa glede vzgoje otrok, pa se s partnerjem ujameva. Sicer on je po naravi bolj vzkipljiv, jaz ne. Imava pa iste poglede na vzgojo in glede tega dobro funkcionirava.

Vse skupaj me že res duši, ne počutim se dobro. Včasih me začne kar stiskati v vratu in boleti v prsih zaradi vsega. Predvsem pa zaradi tega, ker res ne vem kako naj se odločim. Skrbi me tudi kaj bodo rekli sorodniki, prijateljice na morebitno ločitev in na vse to.

Iskreno in najlepše se vam zahvaljujem za vaš čas, za kakršen koli nasvet.

Lep pozdrav.
Maya29
 
Prispevkov: 2
Član od: pon. 26.feb.2018 7.14

Re: Razhod, ločitev? Prijatelj...

Odgovor Nevenka pet. 25.avg.2023 17.28

Pozdravljeni na našem forumu.

Zastavili ste težko vprašanje in vaša situacija resnično ni lahka. Vaš partner vam že od začetka ni dajal tega, kar ste si želeli, vendar pravite, da je zveza na neki razumski ravni delovala, kar se tiče čustev, objemov, lepih besed, topline…, pa ste pobirali drobtinice. Zelo pogosto se zgodi, da se v takšnem primeru od nekje pojavi nekdo tretji, ki postane zanimiv, ker nam daje vse tisto, kar pri partnerju pogrešamo.

Nekajkrat sem prebrala vaše sporočilo in v oči me je zbodel naslednji stavek vašega partnerja: ». Rekel je da sebi "v minus" ne bo šel glede tega…«, kar v prevodu lahko pomeni tudi: »Ne bom se preveč trudil oz. še naprej bom zelo racionalen s svojimi čustvi«. Verjetno se strinjate, da bi nekdo, ki vas ima rad in bi se iskreno želel potruditi, rekel kaj povsem drugega, npr.: »Veš, res te imam rad in si ne želim, da te izgubim. Pripravljen sem se potruditi po svojih močeh. » Je pa tudi res, da ste ga na nek način prevarali in je bil zato upravičeno jezen.

Zelo redko se dobro izide, ko samo zamenjamo partnerja in tako rekoč skočimo iz ene zveze v drugo, ker sebe, takšnega kot smo, prinesemo s seboj. To pa velikokrat pomeni, da se vzorci iz prejšnjega razmerja začnejo ponavljati v sedanjem razmerju, ko prva zaljubljenost mine. Samo ljubezen navadno ni dovolj za uspeh nekega odnosa, še posebej, ko so prisotni tudi otroci. Kljub temu, da vas ima prijatelj res rad, bo težko popolnoma sprejeti tri otroke, ki niso njegovi.

Odločitev res ni lahka. Včasih v takšnem primeru svetujem, da si partnerja vzameta premor in nekaj časa živita ločeno brez stikov, da lahko v miru razmislita, kaj si želita. Pri vas je to težko izvedljivo zaradi starosti vaših otrok.

Zanimivo je, da ko se zaljubimo v nekoga izven našega razmerja, težko prenašamo prisotnost in bližino partnerja, pa čeprav smo ga imeli prej radi. Zdi se, kot bi se vsa prejšnja čustva nekako izničila, odšla. Zato je vedno veliko lažje delati na partnerskem odnosu, kadar ni še tretje osebe. Za delo na odnosu morata biti pripravljena oba partnerja, v tem trenutku pa se zdi, da je vaš partner delno pripravljen, vi pa ste že z eno nogo zunaj. Težko je v tem trenutku nekaj nazaj sestavljati, kar v bistvu ni nikoli dobro delovalo oz. kjer čustva že prej niso bila obojestranska. Tudi za vašega partnerja se zdi, da ste zdaj, ko ste spoznali nekoga drugega in mu grozi ločitev, naenkrat postali bolj zanimivi, kar pa verjetno ne bo dolgo trajalo.

Pravite, da »nimate več zaupanja v nič, da ne veste, kakšna oseba ste in nimate samozavesti«. Jaz bi začela delati tu, še preden se karkoli odločite. Takšne odločitve, kot je prekinitev razmerja, še posebej, kadar so zraven otroci, se ne sprejemajo čez noč. Navadno klientkam v podobni situaciji najprej svetujemo delo na sebi, potrebno se je okrepiti, dobiti moč, se spoznati, predvsem pa ugotoviti, kaj si sploh dejansko želite. Nikamor se vam ne mudi, za takšne stvari je potrebna zdrava, trezna odločitev, ker je pot nazaj težka ali pa je ni. S partnerjem si lahko dasta nekaj časa in medtem delata vsak na sebi, posledično pa tudi na odnosu, raziskujeta, kaj si želita, kako lahko najdeta kaj skupnega. Trenutno je v vašem življenju zmeda in panika, to pa niso občutja, iz katerih bi se lahko pametno odločali.

Želim vam vse dobro in miren večer
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana


Vrni se na Razhod, ločitev, razveza, izguba bližnjega

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 0 gostov

cron