Pozdravljeni,
na vas se obračam, ker potrebujem pomoč. imam 24 let, študirala sem dramaturgijo, pa sem študij zaradi občutka nekompetentnosti opustila: prvi letnik je bilo še v redu, potem so me pa socialni stiki z ljudmi na faksu, katere sem idealizirala, paralizirali do te mere, da mi je študij postal veliko breme. Panično je me je postalo strah trenutkov, ko morem karkoli povedat, ker sem se sama sebi zdela povsem neumna, konstantno sem se primerjala z izrečenim drugih in vsako misel v glavi polirala in jo stokrat premlevala preden sem jo izrekla, ali pa je sploh nisem.
Ko smo bili npr. na kavi, čeprav sem želela oditi, sem tam sedela in premlevala u glavi misli o tem, da morem, it, ampak kako naj to izvedem, ker me je bilo povsem groza trenutka, ko bom mogla prevzet pozornost nase, vstat, premaknit stol, in moj glas je bil vedno preveč šibek, ali pa nikoli ni bilo pravega trenutka za tisti moj medli 'adijo'. vedno sem bila nesproščena, napeta, živčna, ko sem rekla kaj neumnega ali ko sem izzvala neodobravanje drugih, je ta moja misel postala središčna misel v moji glavi, dolgo si je nisem oprostila. Kar se tiče študijskih obveznosti, nisem imela težav, prišla sem do 3. letnika s povprečjem 9, ostala mi je le še diploma, vendar mi je samo gibanje po hodniku šole in misel na to, da koga srečam, zbujalo take grozne občutke, da sem se postopoma izolirala. zdelo se mi je, da sem v očeh vseh zguba in da me vrednotijo skozi to perspektivo.
od takrat sta minili 2 leti: zapustila sem ljubljano in se vrnila domov, si dobila študentsko delo. Še vedno sem imela namen, da študij zaključim, ker mi res ni manjkalo veliko. Ampak ta diploma ne bi imela nobene veljave, ker vse temelji na mreženju, in če nisi dovolj samozavesten in priljuden in ne vzpostavljaš stikov, kakor jih naprimer jaz nisem, v tem poklicu nimaš nobene prihodnosti.
Danes imam občutek, da je vse brez smisla, izogibam se še najmanjšim obveznostim, ki so mi zelo v breme: kot so naprimer hišna opravila, obisk pošte, lekarne, babice, . Sem zelo razdražljiva s strani družinskih članov, ne morem jih niti gledat v oči, skoraj ne komuniciramo. Sem zgubljena in pozabljiva. Moja soba in moj avto so povsem neurejeni. Ni stvari, ki bi me vznemerjala, ki bi mi dajala občutek izpolnitve ali zadovoljstva, vsi dnevi so povsem enako prazni: ko se zjutraj zbudim, bi rada še kar naprej spala, da gre dan mimo, ker nimam nič za počet. Nimam nobenih prijateljev; po eni strani si jih zelo želim, po drugi strani pa so mi socialni stiki velikokrat odveč. Ležim doma v postelji, gledam serije in masturbiram. groza me je konstantnega zavedanja, da je vsa ta praznina moje življenje in moja obstoječa realnost. nevem kako naj spremenim takšno doživljanje sveta. Sem poizkusila že z meditacijo in pozitivnim mišljenjem, ampak nikoli nisem ustrajala ker se mi je zelo kmalu zazdelo, da lažem sama sebi. O tem se ne pogovarjam z nikomer.
Nisem v pogonu, stagniram v praznini. In ne vem, kako naj se aktiviram, kje naj začnem. V glavi konstantno premlevam iste samodestruktivne misli in krivo se počutim, ker ne naredim ničesar, da to spremenim. Razmišljam tudi o samomoru, ampak se zavedam, da tega ne bom naredila, ker nimam jajc. 24 let imam, sem v obdobju, ko bi morala nekaj ustvarjat, delat na sebi, se izobraževat, spoznavat svet, moja realnost pa ne presega enoličnosti moje sobe, pogled v svet pa zame seže le skozi računalniški ekran. Se bo moje življenje izpelo v takšni praznini?
vmes sem bila na par delavnicah in dobila tudi nekaj priložnosti za pisanje in objavo, vendar sem se sama sebe bojkotirala tako, da sem presegla rok ali pa ne odgovorila na mail. in tako sem priložnost za nek napredek spremenila le v še eno priložnost za obsesivne misli in samoobtoževanje. Ko sem bila majhna, sem brala in pisala z velikim veseljem, ko sem prišla v svet stroke so pa v to aktivnost posegla razno razna pričakovanja, zahteve in primerjave, ki so privedle do velike samocenzure in se stopnjevale v pasivnost.
Ne vem, ali sem depresivna, ali samo prekleto lena. Večinoma imam normalen apetit, nimam fizičnih znakov, glavobolov, le večkrat prisoten občutek dušenja in težke gmote v prsih. Res bi rada kak nasvet, kako naprej.
Hvala Vam
E.