Pozdravljeni,
pišem vam, ker si ne znam več pomagati. Moja hčerka se že nekaj časa zdravi za motnjami hranjenja. Počasi opažamo spremembe na bolje. Problem pa sem jaz. Kar naprej me skrbi zanjo, samo še o tem razmišljam, sploh ne znam več živeti, se imeti lepo, kamorkoli grem, samo misli o njej, kaj, če si kaj naredi, kaj, če se bo vse ponovilo.
Vse to zelo vpliva tudi na moj partnerski odnos. Partner je že tako v blagi depresiji, zdaj pa sem problem še jaz. Ves čas mu težim s svojimi strahovi in se hoče pogovarjati samo še o tem. Poleg tega vse čas kontroliram tudi hčerko, koliko je, kaj počne... Zdi se mi, da se mi počasi meša. Verjetno rabim pomoč, ampak ne vem, kje naj začnem.
Hvala za nasvet
Zdenka