Pozdravljena, Marija na našem forumu. Žal mi je, da ste bili v otroštvu tako sami in da nimate nobenih bližnjih sorodnikov. Verjetno vam ni bilo lahko.
Ravno zato bi bili lahko nase še bolj ponosni, saj ste se razvili v pogumno in trdno osebo z željo po osebni rasti. Poleg tega vam je uspelo celo zgraditi lep partnerski odnos in to brez nekega zgleda iz otroštva. Že samo to je lahko dovolj za veselje in zadovoljstvo v življenju. In verjetno imate tudi družino oz. otroke.
Iz vašega sporočila pa sem začutila osamljenost. Verjamem, da pogrešate nekoga, ki bi bil del vaše primarne družine, ampak problem je verjetno zgodba, ki si jo pripovedujete celo življenje. Namreč zgodba o ženski, ki je prezgodaj izgubila starše in svojo družino in bila celo življenje sama. Taka zgodba v vas zbuja občutke žalosti, krivice, razočaranja in osamljenosti. Ampak ta ista zgodba bi se lahko glasila tudi drugače. Lahko bi pripovedovala o pogumni mladi ženski, ki se je že v otroštvu naučila poskrbeti zase in se še naprej razvija v zdravo veselo osebo, o ženski, ki je ustvarila svojo družino in vanjo vnesla veliko topline... Taka zgodba bi verjetno v vas vzbujala več veselja, radosti in ponosa, pa je prav tako čisto resnična, ni tako?
Rojstne dneve je sicer lepo praznovati z sorodstvom, ravno tako lepo pa jih je praznovati tudi s prijatelji in možem, ki je sedaj vaša družina. Družino, ki nas razveseljuje in napolnjuje, lahko ustvarimo sami, če smo bili v otroštvu zanjo prikrajšani. Marija, v vašem življenju je veliko lepih stvari, ki jih morda ne vidite, vam pa svetujem, da se jih naučite opaziti. Morda si jih enkrat napišite, še bolje bi bilo, ko bi si jih poiskali in napisali vsak dan, pa bi mogoče vaše misli preusmerili iz dežja na sonček. In sončka je okoli nas veliko, verjemite...
Želim vam prijeten dan
Nevenka