Ponovno odkrijte sebe!

[pika111]

Pozdravljeni,

Enkrat sem že pisala tu gor, pa ste mi pomagali z nasvetom, takrat sem se bala teme. To je zdaj malo bolje, imam pa drug strah. Že kar dolgo časa se borim s strahom pred tuneli. Enkrat me je med vožnjo po daljšem tunelu zagrabila panika, imela sem občutek omotice, srce mi je podivjalo, zdelo se mi je, da se bom onesvestila. Od takrat naprej se ne vozim več po tunelih, ampak vedno naokoli. Kadar pelje moj fant, je ok. Vedno se vedno zmišljujem vse živo, samo da se izognem temu, da bi morala koga peljati, če je med potjo tunel. Enkrat sem probala iti peš po njemu, pa ni bilo težav. Ne vem, kje je problem, to se mi je kar naenkrat začelo dogajati. Nekaj časa sem se izogibala tudi avtocest, to je sedaj bolje, čeprav je še vedno nekaj nelagodja. Nihče ne ve, da se mi to dogaja, ker me je sram povedati. Še moj fant nima pojma. Nisva dolgo skupaj, pa se bojim, da bi kar ušel, če bi vedel kakšna sem.

Hvala za nasvet.

[Nevenka]

Pozdravljena, Pika,

Včasih se naši strahovi začnejo, kadar v nekih okoliščinah doživimo neprijetno izkušnjo. Naši možgani potem takšne okoliščine prepoznajo kot nevarne in sklenejo, da se jih je bolje izogibati. Žal pa si s tem ne koristimo. Podobno izkušnjo s stresnim odzivom našega telesa lahko doživimo praktično kjerkoli in če se začnemo izogibati vseh stvari, ob katerih se slabo počutimo, se bo naš svet zelo skrčil, mi pa bomo imeli občutek omejenosti in nemoči.

Pravite, da ste se v preteklosti izogibali tudi avtocest, da pa je zdaj bolje. Očitno ste se na neki stopnji odločili, da se ne boste prenehali vozit po avtocesti, kljub temu, da se ne počutite čisto v redu. In to je bila pravilna odločitev.
Pri takšnih strahovih, kot je vaš, se premagovanja lotimo počasi, po korakih. Najprej se morate zavedati, da je omotica in hitro bitje srca samo znak stresa in strahu, in da se vam prav nič ne more zgoditi. Navadno ob takšnih znakih na cesti pospešimo hitrost, da bi bili čim prej na cilju. Ob tem se seveda hormoni stresa še dvignejo in tudi panika se poveča. Cilj je počasna in mirna vožnja kljub vsem simptomom stresa v telesu. Torej: kljub temu, da čutite omotico in da vam srce divje bije, se lahko peljete počasi in varno.

Začeti je potrebno z najkrajšimi tuneli v času, ko je najmanj prometa - mogoče kakšno nedeljo navsezgodaj zjutraj... Peljite počasi po desnem pasu in bodite usmerjeni na svetlobo na koncu tunela - pri kratkih tunelih to ne bi smel biti problem. Skozi isti tunel peljite večkrat zaporedoma, toliko časa, da se simptomi strahu umirijo. Tako nadaljujte če je le možno vsak dan, dokler vam ta tunel ne bo predstavljal nobene težave več. Potem se usmerite na drug tunel, za začetek lahko ravno tako kratek. ko boste obvladali kratke tunele, se lotite srednjih in tako naprej...

Veliko ljudi je strah tunelov in res vas ne rabi biti sram tega. Naši strahovi so različni in večinoma nelogični in neracionalni. Vsak ima pač svoj paketek strahu, verjetno tudi vaš fant. In ko boste vi začeli govoriti o vaših, se bo mogoče podprl tudi on. Veliko lažje bi najbrž bilo, če bi vam lahko pri tem pomagal. Lahko bi bil npr. zraven, ko se spet navajate na vožnjo čez tunele, vas vmes zamotil in spodbujal. Partnerski odnos ne pomeni, da delimo samo lepe stvari, skupaj smo tudi zato, da si v težjih obdobjih stojimo ob strani.

Lepo nedeljo vam želim
Nevenka