Ponovno odkrijte sebe!

[Nevenka]

Tesnobni občutki in strah pred njimi

Tesnoben občutek v prsih, grlu ali želodcu je eden najpogostejših simptomov anksioznosti ali tesnobne motnje. Ti občutki so lahko podobni tiščanju, nelagodnemu utripanju, lahko so pekoči, zbadajoči, počutimo se kot bi nas nekdo stiskal za vrat, kot bi imeli kepo v želodcu ali bi nam slon stopil na prsni koš.

Naš prvi odziv na te občutke je navadno neprijeten, zoprni so nam, gredo nam na živce in radi bi, da v trenutku izginejo. Hočemo jih izgnati kot enega zoprnega tečnega hudička, ki nam ne da dihati in živeti v miru. Pri vsem tem je težko razumeti, da nam ravno to odganjanje še poslabšuje te občutke.

Kaj pa lahko naredimo?

1. Najprej se vprašamo, kaj se trenutno dogaja v našem življenju. Glede na razmere, v katerih smo zdaj mi vsi, je malo tesnobe povsem normalno. Tesnoba samo odraža naše občutke strahu, negotovosti, nemoči...

2. Potem pa se vprašamo, ali se tesnobe bojimo ali nam je samo neprijetna. Nekateri ji dajejo poseben pomen, npr. če me tišči v želodcu, je mogoče kaj narobe z mojim želodcem. Če me tišči v prsih, je to začetek infarkta? Mogoče pa imam raka.... Kadar dajemo katastrofalni predznak in diagnoze (ki so pri anksioznosti vedno najstrašnejše – nikoli npr. ne rečemo: Boli me želodec, ker sem nekaj čudnega pojedel..., ali pa to rečemo, obenem pa razmišljamo: Kaj pa če je vseeno kaj strašnega...).

3. Potem pa se namestimo čim bolj udobno (kolikor je mogoče) in se sprostimo (kolikor je mogoče) in zavestno pričnemo dihati malo počasneje. Zdaj pa se osredotočimo na naš občutek tesnobe in ga raziščimo. Ne bojte se, ne bo se povečal, če ga boste opazovali, morda se bo celo malo zmanjšal. Zdaj pa ga na glas opišite, npr.: » Tišči me v želodcu, kot bi imel eno kepo ali žogo v njem«.

4. Ali je to tiščanje zares tako strašno? Saj je samo tiščanje, ni grozna bolečina, s katero ne bi mogli živeti. Če bi nas na ta način bolel prst na roki, ker bi se prejšnji dan nekam udarili, bi se tudi toliko obremenjevali z njim? Ne bi, kajne? Zakaj potem vidimo v tem tiščanju v prsih, želodcu ali grlu tak bav-bav? Razumeti moramo, da ne gre za nič drugega kot pretirano delovanje dela živčnega sistema, ki sprošča adrenalin, in da z nenehnim begom pred temi občutki izločanje adrenalina še spodbujamo in tako še dodatno vzdražimo živce, ki so odgovorni za te tesnobne občutke.

5. Kako bi bilo, ko bi tole tiščanje sprejeli in bili pripravljeni nekaj časa živeti z njim? Kako bi bilo, ko bi tesnobo sprejeli kot nekaj, kar bo za krajši čas z nami, obenem pa kot nekaj, kar bo zanesljivo čez nekaj časa izginilo...in ne bi tem občutkom posvečali nenehno pozornost.

6. Kako bi bilo, ko se ne bi vsak dan zbudili z upanjem, da bo danes bolje? Ko bi se samo sprijaznili, da bo to tiščanje tudi danes in še nekaj časa? Ko ne bi bili spet razočarani takoj, ko bi se pojavili?

7. Seveda pa tesnoba ne bo kar izginila takoj, ko se boste z njo sprijaznili. Vaš živčni sistem je vznemirjen, občutljiv in utrujen. Potrebuje nekaj časa, da se počasi spet umiri. Postopoma se bo stanje izboljševalo, vedno manj časa bomo posvetili razmišljanju o tesnobnosti in počasi počasi bodo ti občutki izginevali. In potem bomo kar naenkrat ugotovili, da sploh nismo več tesnobni.