Ponovno odkrijte sebe!

[Trezka]

Pozdravljeni!
Kako preboleti čustveno varanje?
Pred kratkim sem ugotovila, da partner dosti pozornosti namenja eni osebi. Se včasih z njo sreča (ker se pač mora) in si z njo piše. Po vseh opazovanjih ji zaupa dosti stvari o sebi, meni, družini, . . . Začutila sem, da to ni dobro za mene, njega, za naju, za nas. In sem ga postavila pred dejstvo. On se je sicer zagovarjal da on tega pisanja ne vidi tako in da se mu ne zdi da bi kaj bilo iz tega saj ima družino. Mogoče mu verjamem delček, ampak v osnovi se je nekaj dogajalo. Če se človeka ne moreš izogniti razumem (pač obveznosti), ko pa se z njim pogovarjaš še v času po obveznem srečanju in to včasih veliko in se ugotavljajo nekateri skupni interesi, pa je bil zame velik alarm. In ko sem ga postavila pred dejstvo, sem seveda dobila pod nos, da mu nisem znala stati ob strani ob izgubi mame (naj povem, da sem v tistem času imela nekaj mesečnega dojenčka), in da mu itak ne znam svetovat, pomagat, poslušat, ne znam zbirat besed in še kaj bi se našlo. Ja mogoče res ne znam z besedami, kot nekateri, ampak to ne pomeni da ga ne poslušam, spodbujam. Nekako sva prišla do nekega zaključka, da sva se malo izgubila. Da nisem več ista kot sem bila (s 3 otroki je prišlo tudi dosti sprememb pri meni, obnašanju, prioritetah, času, . . .), da rabiva več časa za naju, ker se imava rada in tega nihče od naju ne bi rad izgubil. Vendar sem vseeno polna vprašanj.
Kako naj pristopim do partnerja, da ne bo imel občutka, da je napaden? Sama pri sebi čutim, da rabim več odgovorov, da se mi pojavlja vse več podvprašanj, dvomov, iskanj odgovorov.
Kako naj mu zaupam (saj se s to osebo še vedno mora srečevati)?
Kako lahko sama pri sebi predelam nekatere stvari? Ker je to še bolj sveže se zalotim, da hodim vsak dan kontrolirat če si še piše, čeprav so tudi drugi načini, ne samo računalnik.
Zakaj me je to toliko prizadelo in v meni povzročilo alarm. Po opazovanju partnerja, sem videla da se obnaša drugače do mene, da je več časa preživel drugje, kot z nami, da me je delno odganjal od sebe. In ker se je v bistvu najina zveza začela na takšen način, sem videla nekatere podobnosti.
Sama upam, da sem pravi čas naredila korak. Kaj bo pa čas prinesel, bomo pa videli. Upajmo na najboljše.
Prosim za odgovor in lep pozdrav.

[Nevenka]

Pozdravljeni,

postavili ste vprašanje, ki bo verjetno še za marsikoga zanimivo. Velikokrat se v obdobju, ko imamo majhne otroke malo izgubimo tako v odnosu, kot izgubimo tudi stik z nami samimi. Ženske se navadno posvetimo otrokom, moški pa se ob tem velikokrat čutijo zapostavljene, pa čeprav jim je razumsko vse jasno. Kar nekako ne razumejo, da ni več toliko časa za njih, da je partnerka zvečer utrujena, mogoče ne vedno razpoložena za intimne odnose. Seveda se spremenimo, vsi, ne samo ženske, in ravno tu je izziv. Kako vsem obremenitvam navkljub ohraniti zdravo povezanost in ljubeč odnos. V takšni izgubi povezanosti se hitro lahko najde nekdo tretji, ki je pripravljen poslušati naše težave, tolažiti in je vedno na voljo, s tem pa nam daje občutek, da nismo nepomembni, mogoče tudi še vedno privlačni in zanimivi.

Ni lahko partnerja opozoriti na to, kako se počutimo, ko se nam zdi, da svoje probleme deli še z nekom tretjim. Večinoma se bo zato počutil ogroženega in verjetno tudi malo krivega. Zato se je tudi odzval z napadom in privlekel na dan vse, kar je lahko našel narobe v zvezi z vašim obnašanjem. Kljub temu mislim, da je dobro, da sta se začela vsaj malo pogovarjati, v bistvu sta se bila prisiljena začeti pogovarjati o tem, kako se počutita drug ob drugem in kaj pogrešata. Dobro je, da sta ugotovila, da se imata rada in da vama vajin odnos veliko pomeni. Razumem in normalno je, da se, glede na to, da se je vajin odnos podobno začel, sprašujete, če mu lahko zaupate.

Težko je v tej fazi tudi kakorkoli načeti pogovor o tem, glede na to, da se on verjetno počuti vsaj nekoliko krivega. Kakorkoli boste že pogovor začeli, se bo verjetno vedno odzval z obrambo in očitanjem. Za začetek vam svetujem, da pred vsakim začetkom, pa tudi velikokrat vmes uporabite nekaj takega: "Glej, ne želim ti karkoli očitati. Vem, da se trudiš po svojih močeh. Ne znam pa si pomagati iz svojih strahov. Rada bi se samo pogovorila o tem, kaj lahko narediva, da bova bolj povezana in nama bo lepše skupaj..." , predvsem prvi stavek.

Kaj še lahko naredite? Mogoče bolj kot z besedami pristopite k partnerju z dotikom, objemom, pogledom. Kako mu lahko pokažete, da vam je mar zanj in za vajin odnos? Večina moških je ob tem bolj dovzetna za pogovor kot če takoj začnemo z dolgimi pogovori in očitanji, ob čemer se navadno umaknejo ali napadejo nazaj.

Če boste vedno znova pri pogovoru naleteli na negativen odziv in očitke, bi bilo dobro, da poiščeta strokovno pomoč. Velikokrat namreč pari v stiski pridejo po pomoč prepozno, takrat, ko je morda eden od njiju že z eno nogo nekje drugje ali pa, ko so nesoglasja prevelika. Za izboljšanje odnosa morata biti namreč oba zainteresirana in pripravljena stopiti malo izven svoje cone udobja, se naučiti nekoliko drugačne komunikacije, predvsem pa si z vsem srcem želeti, da se odnos ohrani.

Želim vam vse dobro in miren večer
Nevenka