Ponovno odkrijte sebe!

[pika111]

Pozdravljeni,

morda malo nenavadno vprašanje... Že nekaj časa me zelo boli križ. Zaradi tega sem obupana in trenutno na bolniški, ker ne zmorem cel dan sedeti v službi za računalnikom. Opravila sem vse možne preiskave in zdravljenja, pa niso našli nobene nepravilnosti in tudi nič ni pomagalo. V preteklosti so me dolgo mučile migrene, potem pa so počasi postajale vse redkejše dokler nisem bila že precej ok in nad tem zelo navdušena. Pa ne dolgo - kakšen mesec za tem so se začele težave s križem. Po vseh preiskavah so me napotili še k psihiatru, češ da je stvar psihična. Psihiater je rekel, da je verjetno vzrok depresija in mi dal tablete Cymbalta. Zdaj to že nekaj časa jem in je resnično malo boljše, še vedno pa boli. Psihiater mi je priporočil tudi psihoterapijo, jaz pa ne vidim prave povezave med bolečinami in psiho. je pa res, da me je križ začel boleti malo pred enim večjim stresom. Zanima me, če je to res lahko povezano, res bi že enkrat rada bila zdrava in živela normalno. Pa še za službo se bojim, ne bodo me večno čakali...

Hvala za odgovor

[Nevenka]

Pozdravljeni,

na prvi pogled zares težave s križem nimajo nobene povezave s psiho, vendar ni tako. Stres in preobremenjenost se velikokrat odražajo na našem telesu in lahko vodita v čisto prave telesne bolečine. Zelo kratka razlaga tega mehanizma je približno taka: avtonomni živčni sistem, ki je del centralnega živčnega sistema, uravnava tudi krvni obtok. Stres aktivira avtonomne centre, ki v delčku sekunde zmanjšajo pretok krvi v nekatere dele telesa. Tem delom je torej takrat odvzet kisik in ravno to je verjetno vzrok težav. Zaradi tega mehanizma imamo včasih bolečine v hrbtu, migrene, bolečine v ramah in vratu in različne tenzijske bolečine v mišicah. Včasih se namenoma sproščamo in poskušamo živeti čim manj stresno. Vendar pa se ne moremo izogniti življenjskim pritiskom, ki proizvajajo notranje reakcije v nezavednem, česar se sploh ne zavedamo.
Velikokrat so takšne bolečine posledice nemoči in jeze, ki je ne izražamo. Jeza se nabira skozi dlje časa in potem ko začne groziti, da bo enkrat izbruhnila, naši možgani lahko ustvarijo bolečino ali kakšen drug telesni simptom, ki nas zamoti in se potem začnemo ukvarjati z njim.

Kako zdaj ven iz tega? Najprej je potrebno delati na tem, da se ne ukvarjamo neprestano z bolečinami, temveč preusmerimo naše razmišljanje na vsakdanje življenje oz. na tisto, kar na v tem življenju resnično obremenjuje (npr.: jezna sem na moža, ker je ves čas odsoten in sem za vse sama..., Počutim se nemočno v službi, kjer pritiskajo name...). Mogoče si celo omislimo nekakšen dnevnik, kjer pišemo o tem, telesne bolečine pa poskušamo čim bolj sprejeti in ignorirati ter se ne izogibati dejavnostim, ki smo jih počeli prej.

Pri tem zelo pomaga psihoterapija, saj nam omogoča, da se v varnem okolju začnemo zavedati svojih čustev, pritiskov in konfliktov, ki si jih povzročamo in počasi prepoznamo povezave med njimi in bolečinami v telesu. In včasih je že samo to dovolj, da se te bolečine začnejo počasi umirjati.

Vse dobro vam želim
Nevenka