Lep pozdrav vsem.
V mojem otroštvu, oziroma v družini je bil oče velik pesimist in psihičen bolnik, usmerjen vase in depresivno naravnan, mati pa polna strahu in tesnobe. Kot deklica se nisem smela jeziti, drugače nisem bila vredna ljubezni in posrkala sem ogromno družinskega strahu. Če se spomnim svojega otroštva, je bilo v njem veliko izjav zaskrbljenosti mojih staršev kot so KAJ BODO PA DRUGI REKLI?
LE KAJ BO S TABO?
KDAJ TE BO PAMET SREČALA? in podobnih negativnih nezaupljivih izjav.
Še danes kot odrasla se učim in imam težave pri zanašanju nase, na sebe, prevzemanju odgovornosti za svoje življenje in za svoje odločitve, borim se bolj ali manj uspešno s smiljenjem sami sebe oziroma samopomilovanjem in ugotovila sem, zadnje čase,še posebno, da je moje duševno stanje oziroma psihično trpljenje izrazito večje in tudi simptomi so veliko hujši, ko podležem ozki zagledanosti v lastno temo in pretiranemu poglabljanju o lastnih napakah in problemih.
dejstvo je, da imam nekaj tega v genih, veliko je pa tega priučenega z vzgojo in s posnemanjem mojih staršev, še posebno očeta.
rada bi presegla te negativne vedenjske in miselne vzorce, ki mi jemljejo vero in upanje in moč za spopadanje z anksiozno depresijo in hudim trdovratnim tenzijskim glavobolom.
Kako vi presegate negativne vedenjske vzorce staršev, kako se sami vzgajate in poskušate narediti močne, samozavestne, odločne, aktivne in odgovorne odrasle osebe???
Lep pozdravček vsem, veliko moči in pozitivnih odločitev v naše dobro želim nam vsem skupaj!!!
Hvala že v naprej!!!
Aha pa lepe prvomajske praznike, čim več sončka in dobrega počutja in miru v duši!!!