slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Ne morem več • Strokovnjak odgovarja in svetuje • Psihoterapija forum

Ne morem več

Vprašajte strokovnjaka kako reševati vaše težave z depresijo;
pomoč, svetovanje, predlogi in komentarji terapevtke za vaš primer.

Ne morem več

Odgovor Obupana in pozabljena ned. 14.apr.2019 23.09

Na pomoč!
Spet sem na taki točki v življenju ko ne vem kako naprej. Več let prebiram forume, sedaj pa sem zbrala pogum da napišem svojo zgodbo.
Rodila sem se v okolju v katerega ne sodim. Doma imamo veliko kmetijo, starši cele dneve garajo in nimajo časa za nič. Enkrat v življenju smo šli skupaj na morje, nikoli ni bilo časa za sprehode, nismo hodili na izlete... Hvalabogu so me sorodniki večkrat vzeli zraven na dopust, drugače bi bila le enkrat na morju.
Moja starša sta zelo staromodna, tako sta pač bila vzgojena. Mama ni slab človek, vendar je ženska brez hrbtenice, skoraj nikoli ne pove svojega mnenja, vedno se strinja z drugimi, nikomur se noče zameriti. Oče pa je oseba s težkimi psihičnimi motnjami, vendar si tega ne prizna. Ko je bil majhen so bili zelo revni, starši so z njim grdo ravnali, zato je verjetno postal takšen kot je danes.
Ko sem bila mlajša me je oče imel rad, jaz pa njega, oboževala sem ga, veliko raje sem ga imela kot mamo. Problem je nastal, ker ga moja babica, torej njegova tašča ni marala. Na vsak način je hotela, da gresta mama in oče narazen. To ji ni uspelo, zato pa se je neprestano vmešavala v vzgojo otrok. Na vsak način je hotela da bi mene in sestro vzgojili ona in moja mama. Očeta je zaničevala, nikoli ni bilo dobro kar je on naredil ali rekel. Nekaj let se ji je oče upiral, nato pa se je nekega dne nehal upirati. Izbral je najlažjo pot - popolnoma se je umaknil iz vzgoje.
Torej lahko rečem, da sem 7 let imela očeta, nadaljna leta pa ne več. 7 let sva se lepo razumela, vedno me je vzel s sabo, marsikaj sva skupaj počela, nato pa se je nekega dne vse spremenilo. Postal je hladen, nečloveški, krut in popolnoma me je nehal imeti rad.
Mene je to zelo prizadelo, ker sem ga imela zelo rada in nisem razumela od kod naenkrat ta sprememba. Vse na meni ga je začelo motiti, vedno bolj nesramen je postajal in vedno bolj krut. Govoril mi je, da sem krava, svinja, gnida,...

Odnos z mamo je bil površinski, nikoli si ni vzela časa zame. Da ne bo pomote - vedno sem imela vse na razpolago, nisem živela v pomanjkanju, mama je hodila na moje nastope, mi šivala kostume in tako dalje. Za to sem ji hvaležna, vendar imam občutek, da je to počela, ker je na vsak način hotela ustvarit vtis pred drugimi da smo srečna in popolna družina.
Nikoli ni bilo časa za nič, cele popoldneve sem preživela v samoti, prijateljev nisem imela veliko. Tistih par kar sem jih imela pa tako niso bile prijateljice, ker so se samo norčevale iz mene. V šoli je bilo grozno, ker sem bila tiha in boječa, sošolci so se nenehno norčevali, da imamo doma kmetijo. Doma pa tudi ni bilo prijetno, ker se nikoli ni nič dogajalo, samo delalo se je cele dneve. Starša sem videla le takrat, ko sem se odločila da jima grem kaj pomagati ali pa zvečer, ko smo gledali televizor. Takrat pa tudi ni bilo nič od njih, samo neki površinski pogovori ali pa še to ne, nato pa so šli spat, ker so bili utrujeni od celodnevnega dela.
Stvari so se poslabšale, ko se je rodila sestra. Že prej niso imeli časa zame, potem pa sem bila sploh odrinjena. Takrat sem postala zelo ljubosumna in sestre nisem marala. Z leti se je to ljubosumje stopnjevalo, ker so mi vedno govorili: Zakaj ne moreš biti taka kot je tvoja sestra? Zakaj moraš vedno ugovarjati, zakaj nočeš večkrat pomagati? Za starša je sestra popolna, ker je pridna za delo. Njen karakter je pa druga zgodba, tako kot mama tudi ona redko pove svoje mnenje in se pred drugimi dela kot da je popolna. V resnici pa je zahrbtna, nesramna in brez svojega jaza.

Stvari so bile vsako leto slabše - prepiri med mano in očetom so bili vedno bolj pogosti in postajal je vedno bolj nasilen. Prva leta sem dobivala klofute in udarci niso bili tako zelo močni. Kasneje pa mi je roke zvijal, brcal, potiskal v steno, klofute so bile tako močne da me je nekaj dni vrat bolel. Nikoli ne bom pozabila dneva ko smo imeli v šoli valeto - tisti dan me je tako pretepel, da sem padla v nezavest. Na koncu pa je bil ples s starši - vsi so pritiskali name naj grem plesati z njim, še hinavska mama, čeprav so vedeli kaj se je zjutraj dogajalo. Tistega dne sem ga dokončno zasovražila.
Ko sem bila stara nekje 15 let je k nam začel hoditi nek "gospod" , ki se je takoj spoprijateljil z mojim očetom. Ta gospod je vedno pogosteje prihajal k nam, ker je bil veliko časa brez službe in je staršema pomagal pri opravilih. Postajal je vedno bolj domač, tako zelo domač, da me je večkrat spolno nadlegoval, ko sva bila sama. Tudi denar mi je ponujal, če bi šla za eno noč z njim, seveda sem ga zavrnila. Ko me je nadlegoval sem jaz samo stala, čisto sem okamenela, nisem se mogla premikati, samo čakala sem kdaj bo konec. Zaradi tega sem se več let krivila, zakaj se mu nisem takoj uprla. Enkrat sem zbrala pogum in se mu uprla ter mu zagrozila, tako da se je nadlegovanje nehalo.
Po teh dogodkih sem se začela zelo slabo počutiti, vedno manj energije sem imela, nič me ni več veselilo, padala sem v depresijo. Ker se nisem dobro počutila, sem se odločila da mami zaupam kaj se je dogajalo s tem gospodom. Mama mi sploh ni verjela, ker se je ta gospod večkrat neprimerno šalil in je mama mislila da je to hec. Čeprav sem ji podrobno razložila kaj se je dogajalo, mi ni verjela. Čez nekaj mesecev sem ji še enkrat poskušala povedati kaj se je dogajalo. Takrat pa je mama rekla da si vedno nekaj zmišljujem pa da samo probleme delam, da naj raje več pomagam doma in je šla dalje delati. Tisti dan pa sem jaz mamo zasovražila, postala sem še bolj nesramna do nje, vso jezo sem nanjo stresala, še tisto jezo ki sem jo čutila do očeta, tako da je bil tudi najin odnos katastrofalen.
Očetu pa sem čez nekaj let povedala za tega njegovega prijatelja kaj je počel. Najprej je bil tiho, nato pa je rekel: no, on vsaj ni taki lenuh kot si ti.. Kaki odgovor je to? Nekdo ti nadleguje hčerko, ti pa se postaviš na stran pedofila???

Malo pred svojim 18-im rojstnim dnem sem razmišljala pri sebi, da sedaj bom pa polnoletna in da si ne smem več dovoliti da me nekdo pretepa. In seveda čez nekaj dni sva se z očetom spet skregala in mi je spet začel zvijati roke. Zelo je bolelo, ko sem slišala da nekaj poka v roki, takrat mi je počil film. Uprla sem se mu in ga prislonila ob steno, ga zgrabila za vrat in mu zagrozila da ga bom ubila če se me še enkrat dotakne. Od tistega dne sem imela potem mir, ni se me več dotaknil, od tistega dne dolgo časa nisva spregovorila niti besede.
Naj še omenim da imajo vsi v okolici zelo lepo mnenje o očetu, ker je zelo deloven in ker vsakemu pomaga. Nihče pa si ne predstavlja kakšen psihopat je v resnici.
Jaz svojega očeta že 15 let kličem po imenu, ker do njega ne čutim nikakršne ljubezni, le sovraštvo in ker vem da to ni nikakršen oče. Seveda to vse moje sorodnike zelo moti in so mi veliko let pametovali kako sem nesramna in seveda najslabša hčerka na svetu.

Pri nas doma je bilo vedno veliko obiskov, jaz sem vedno govorila da to ni nikakršen dom, da je to hiša odprtih vrat. Za obiske je bil vedno čas, velikokrat sta starša pustila to kar sta delala, mama je šla hitro delati narezek in za obiske sta si vedno vzela čas, to je mene vedno jezilo. Na mojo žalost so k nam na obisk hodili večinoma takšni primitivci, ki so se znali samo norčevati iz mene. Če so prišli pa npr. nisem pomagala potem so se norčevali iz mene kako me ni sram da ne pomagam. Če so prišli pa sem kaj pomagala potem so se spet norčevali iz mene če je danes praznik da jaz pomagam. Vedno so si našli nekaj, da so se norčevali. In tako se je pri meni razvila socialna fobija - zadnjih nekaj let sem se skrila v sobo ko sem slišala da nekdo pride na obisk, vedno težje mi je bilo iti od doma...

Nato so se začeli moji problemi s fanti.. Imela sem nekaj fantov, vendar so to bile vse resne zveze, nikoli nisem imela avantur. Vendar je za to našo okolico to preveč, večkrat so namigovali na to da preveč menjujem fante in da sem k........
Res nimam sreče s fanti, vsak me na koncu prevara. Vem da nisem popolna, da imam veliko napak, da je težko z mano, da je težko živeti z nekom ki ima psihične težave, vendar tudi fantje niso bili angelčki.
Z enim fantom sem bila skupaj 2 leti, ko je le-ta ugotovil, da je mogoče gej. Vedno me je kritiziral, nisem bila dovolj dobra zanj, nisem bila njegov tip ženske. Ne razumem zakaj me je potem sploh kontaktiral. Naj povem, da nisem grda, takrat sem imela tudi lepo postavo, vendar mu vseeno nisem bila dovolj všeč. Neprestano me je zavračal, tega pa nisem prenesla, ker sem bila vedno všeč fantom.
To njegovo nenehno zavračanje pa je imelo zelo hude posledice zame, takrat so se namreč začeli hudi migrenski napadi. Prej sem imela zelo redko glavobol, sploh ne vem če sem prej kdaj v življenju imela migreno, zato je bil to šok zame. Ti migrenski napadi pa se niso nehali - skoraj 2 leti sem imela cele dneve glavobole oziroma migrene. Meni se je mešalo, bilo je kakor da bi bila v peklu, imela sem grozne napade jeze, tesnoba me je mučila, napade panike sem imela. Neprestano sem razmišljala o samomoru, vendar hvalabogu nisem zbrala poguma. Moji domači in sorodniki ne razumejo da imam težave, to da ima nekdo psihične težave, to za njih ni bolezen. Hodili so mimo mene kot da me ni in me ignorirali. Mislijo da sem lenuh ki si vse to zasluži. Ne razumejo kako je vsak dan grozen in da so bolečine neznosne.
Videla sem da ne bo šlo takoj naprej, zato sem si poiskala pomoč. Najprej sem poskusila preko splošne medicine, vendar je bilo neuspešno. Terapevt mi ni odgovarjal, pa predolgo moraš čakati da prideš na vrsto. Na srečo mi je znanka povedala za eno dobro terapevtko, katero sem začela obiskovati, vendar so bile te terapije plačljive. Hodila sem dvakrat tedensko, dobrih 10 mesecev, tako da je šlo kar veliko denarja za to, vendar mi ni žal, ker mi je res pomagala.
Zadnjih 5 let pa sem imela fanta za katerega sem mislila, da sva sorodni duši, da boma ostala skupaj, vendar je bil problem ker ima ta fant tudi psihične težave in je bilo teh 5 let kar pestrih. Okoliščine nama tudi niso bile naklonjene, imela sva probleme v službi, probleme z lastniki stanovanj... Vse je šlo narobe in sva se vedno bolj prepirala, zato sva se odločila, da je najbolje da greva narazen. Tako sem se pri 30ih vrnila domov v to okolje, ki mi je naredilo toliko škode in sedaj ne vem kaj naj naredim.
K bivšemu se tudi nočem vrniti, ker mora razčistiti sam s sabo, pa tudi jaz moram delati še veliko na sebi, da bom pripravljena na življenje v dvoje, ker z vsemi psihičnimi težavami ki jih imam je težko zbrati dovolj energije, velikokrat sem še sama sebi odveč.

Doma pri starših je nevzdržno, oče mi je ravno danes dal vedeti da nisem ravno dobrodošla in da se mu gnusijo taki ljudje kot sem jaz - pri 30ih brez redne službe, brez otrok, brez partnerja, brez svojega stanovanja..
Sedaj pa ne vem kaj naj.. Najraje bi s starši prekinila vse stike, vendar ne vem če bo to kaj pomagalo. Obtičala sem in ne vidim smisla več v ničemer, nikamor ne spadam, nihče me ne mara in ne vem kam bi sama s sabo... Komaj zberem energijo da grem v službo, za kaj drugega pa mi velikokrat zmanjka energije.
Naj še povem, da sem se v zadnjih nekaj letih zelo zredila, na kar me moja mama redno opominja in pa ljudje ki hodijo na obisk. Vsi se zgražajo nad tem kaj se je zgodilo z mano. Vem da bi morala shujšati in narediti nekaj iz sebe, vendar se mi ne da.. Strah me je kaj bo z mano..

Lp
Obupana
Obupana in pozabljena
 
Prispevkov: 2
Član od: ned. 14.apr.2019 21.05

Re: Ne morem več

Odgovor Nevenka tor. 16.apr.2019 20.40

Pozdravljena na našem forumu.

Žal mi je, da imate za seboj tako težko zgodbo, polno zlorabljanja in bolečin. To vedno pusti svoj davek. Preprosto je bilo vsega preveč in tudi telo se je začelo odzivati z glavoboli, tesnobami, občutkom nemoči, nesmisla in pomanjkanja energije. Domače okolje prav gotovo ni primerno za vas, zato mora biti to, da se odselite, verjetno prvi cilj v vašem življenju.

Najbrž boste pri vsem potrebovali še kakšno podporo, če je možno, psihoterapijo, mogoče pa bi bilo dobro v tej stiski poiskati tudi zdravnika, psihiatra. Vsekakor najprej potrebujete pomoč pri tem, da se energetsko malo dvignete, kadar je človek fizično in psihično na tleh, težko naredi kakšno pomembno življenjsko spremembo. Dobro je, da imate neko delo, pa čeprav ni redno in vsaj nekaj zaslužka, kar vam omogoča vsaj malo samostojnosti. Ko se bo izboljšalo vaše počutje, se bo dvignila tudi energija in volja do tega, da poiščete redno delo. In to bo pomenilo pot v večjo samostojnost in svobodo brez psihičnega nasilja in grdih besed, ki jih slišite doma. Zaslužite si mir, razumevanje in spoštovanje, ki a ga žal doma ne morete dobiti.

Želim vam veliko dobrega počutja in moči za spremembo.
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Ne morem več

Odgovor Obupana in pozabljena tor. 16.apr.2019 22.04

Hvala gospa Nevenka, da ste si vzeli čas in prebrali moj dolg prispevek. Vaš odgovor me je navdal z upanjem in mi dal neko motivacijo, da delam na tem, da se čimprej izselim od doma in naredim nekaj iz sebe.

Lepo vas pozdravljam ter vam želim vse lepo
Obupana in pozabljena
 
Prispevkov: 2
Član od: ned. 14.apr.2019 21.05


Vrni se na Strokovnjak odgovarja in svetuje

Kdo je prisoten

Po forumu brska: (ni prijavljenih) in 0 gostov

cron