Ponovno odkrijte sebe!

[Nevenka]

Dragi dnevnik,

Po desetkrat na dan se tehtam, po vsaki jedi in telovadbi, že čisto nora sem. Zadnjič sem gledala diapozitive z morja. Kar nisem mogla verjeti, da sem suha prekla na sliki jaz.
Moj oče pravi, da sem suha, bleda in imam grdo starikavo kožo. Pravi, da izgledam stara 20 let, pa mi jih je šele 16. Hudo mi je to poslušati, a pomagati si ne morem. Kolikor sem bila dovolj močna, da sem shujšala, sem prešibka, da bi se zredila. Ne , tega ne zmorem, v meni je nekaj, kar me sili v to brezglavo hujšanje, ki mi je že zastrupilo kri in možgane. Tako čudna sem postala zadnje čase. Zdi se mi, da življenje ni več tako pomembno zame kot prej. Prej sem rada živela, uživala sem, zdaj je vse tako pusto in dolgočasno.
Zatekam se v učenje, da ne mislim toliko, a vseeno kljuje v meni neko samoobžalovanje, pomilovanje same sebe. Da, slabič sem, suženj, suženj svojega telesa.

Po terapiji:

Dragi dnevnik!
Mami me je prisilila, da sem začela obiskovati psihoterapijo. Najprej z velikanskim odporom. Nisem hotela, da me prepričajo, da moram jesti, nisem se hotela zrediti.
Zdaj hodim na terapijo že eno leto. Še vedno je težko in me je strah. Ugotovila sem, da me ne bo konec, če dobim v šoli kakšno štirico, prej je bila že misel na to nemogoča. Mogoče pa ne rabim biti popolna… Včasih pojem malo več, pa se ne sekiram več toliko. Prenehala sem se tehtati. Najprej je bilo grozno, zdaj sem se že malo navadila. Na srečo so mi starši tehtnico skrili. Malo manj mislim na hrano. Več se družim, tudi smejati sem se začela. Mogoče postajam počasi spet jaz…