Moja tezava je sledeca. S partnerjem imava 3 otroke (4leta, 2 leti in 3 mesece). Partner je pred 8 leti izgubil oceta (pljucni rak), pred mesecem in pol pa se mamo (bolezen za katero je izgubila bitko v malo vec kot 2 mesecih). Moj partner je ze skoz kar sva skupaj (skoraj 9 let) v strahu da je resno bolan - ko ima kaksno majhno bolecino, je bil in je pripravljen narediti en kup preiskav (samoplacnisko) in skoz bere po netu. Itak da se povsod najde. Od kar pa je zbolela se njegova mama, pa je noro. Skoz ima simptome nlresne bolezni (rak nekje). Ze par let (od kar imava svoje otroke) gs prosim da bi sel na pogovor z nekom, ki mu bo strokovno pomagal. No sedaj se je sicer opogumil in je zacel hoditi na terapije, ampak me je strah da je prepozno. Ker zadnjih 14 dni se sploh ne pobere. Bolecina ki jo ima, je nepojasnjena in skoz razmislja in bere samo se o tem kaksno bolezen ima. V bistvu trpimo vsi. Druzina, ker od njega nimamo nic. Z otroki se ukvarja samo nujno in kar ga "prisilim". Delal ne bi nic - vsaj samovoljno ne. V bistvu je na meni vse (HB da zivimo pri mojih in da imam vsaj tu malo pomoci pri otrocih, ker drugace ne vem kako bi mi uspevalo). Najhujse pa je, da se jaz z njim ne znam pogovarjati. Sploh ne vem kaj nsj mu recem. Ne znam zbrati pravih besed, da bi ga ali potolazile ali mu pomagale. Ker pri njemu nikoli ne vem kaj bom prav rekla. Ce recem v smislu pozitivnega, ni prav. Ce recem da nsjbrz ni nic, naj se mslo zamoti, ni prav. Ce recem kao realnosti, ni prav. In pol sem rsje tiho ali pa samo njegove besede obrnem in mu kao potrdim. Ma na momente bi ga najraje zaprla nekam in ga polila z vodo, da bi sd zbudil v realnost.
Sej v resnici tega ne bi naredila, ampak ko imam ze kup tezsv z otroki (in trenutnimi virozami, tud meni prekipi in bi si zelela ob sebi nekoga ki me podpira in pomaga, ne pa da sd morm se z njim ukvarjat. In zaradi tega nsjbrz veckrat delujem neosebno, ceprav skoz poskusam sodelovati z njim. Ta "motnja" me zelo moti, ker ne zelim da bi jo prenesel na otroke (raje ne vprasat kolk zdravil in dodatkov in vsega tega imamo doma) V bistvu trenutno sploh ne znam reagirat. Ker vsake tolk cajta dobim pod nos, da ga ne razumem, da je sam in osamljen . . .
Napisala sem zelo dolgi post, verjetno pomesan in upam da boste razumeli mojo zagato. Ce ne drugega, meni je malo pomagalo da sem nekje dala to iz sebe.
Hvala in lep pozdrav.
