Pozdravljeni
Sploh ne vem kako bi začela. Stara 37 let. Vse imam narejeno le še nova služba mi manjka. Redno se prijavljam na razpise, vendar nič. Naj povem, da sem prej bila nezaposlena in sem se zdravila zaradi anksoznosti. Službo trenutno imam. Anksoznost se je nekoliko zmanjšala, vendar se mi zadnje čase spet dogaja da dozivim napade panike. To me seveda zelo izčrpa. Trudim se jih prikriti. Največkrat se mi pokažejo v obliki zmedenosti, padec koncentracije, povecan utrip srca ali pa ko rečem nekaj čudnega. To me zelo prizadene. Zgleda kot, da ne znam razmišljati. Zdi se mi kot, da mi anksioznost nadzira življenje. Rada delam z ljudmi in po domače rečeno gre na živce že vse to. Že leta se vrtim v krogu. Nikakor da napredujem.
Za sproščanje uporabljam jogo, ki mi tudi do nekatere mere zelo pomaga. Trudim se biti optimistična, vendar ne vem. Družbe zaradi narave dela nimam veliko, eno prijateljico ki me razume, a je nočem obremenjevati vedno. Vidiva pa se bolj redko zaradi obveznosti.
priznam, da me je strah prihodnosti, ker se vedno delam za minimalno plačo. Stroški so vsak dan večji. Rada bi šla na svoje, ampak za to rabim večjo plačo. Počutim se ujeto v življenju. Okrog mene vidim kako ostali napredujejo. V bistvu me je sram, ker se v življenju nisem bolje znašla. Napadi panike pri tem ne pomagajo in me le še bolje obremenjujejo. S
Opravičujem se zaradi nekoliko zmedenega pisanja, vendar sem si morala dati duška.
Lep pozdrav