slika1

Ponovno odkrijte sebe!

jazsemvredu-naslovna2

Življenje brez strahu!

jazsemvredu-naslovna3
Odnos v družini in pogovor • Odnosi v družini • Psihoterapija forum

Odnos v družini in pogovor

Zlorabe (psihične, fizične, spolne), izguba bližnjega -
proces žalovanja ...

Odnos v družini in pogovor

Odgovor Tenenaj tor. 24.apr.2018 13.24

Pozdravljeni,

na vas se obračam, ker potrebujem nasvet. Stara sem 32 let, imam starejšo sestro, očeta in mamo. V splošnem se kot družina razumemo, vendar se zelo težko pogovarjamo. Oče in mama sta se skozi življenje veliko prepirala. Oče se je pred 20 leti zdravil zaradi anksioznosti, pred zdravljenjem je nekaj časa imel probleme z alkoholom. Tudi mami se je v življenju zgodilo veliko hudega. 10 dni po tem, ko sem se jaz rodila, je njen brat storil samomor. Njena mama in oče, torej moja dedek in babica, sta po tem dogodku veliko pila. Moja mama se je skozi življenje veliko borila z alkoholizmom. Življenje je šlo naprej, stvari so se nekako postavile na svoje mesto. Oče ne pije več, sestra si je ustvarila svojo družino, jaz imam partnerja s katerim živim že nekaj časa. Moram reči, da starša meni in sestri nista nikoli odrekla pomoči.

Vse tri spoštujem, vendar me zelo boli oz. skrbi, ker se ne znamo pogovarjati. Zelo hitro in skoraj vedno pride do prepira. Prepir med mamo in očetom je skoraj na dnevnem redu. Že od malega sem bila vedno jaz tista, ki ju je mirila. Očetu je zelo težko dopovedati nekatere stvari. Če si tiho je ok, če se upreš oz. poveš svoje mnenje, je vse narobe. In potem padajo očitki o tem, kaj vse v živjenju mi je dal. Enako se obnaša do sestre, do mame. Pred kratkim sem imela priložnost in mu napisala mail, da nisem bila nikoli nespoštljiva do njega, da je spoštovanje temelj vsakega odnosa, da cenim vse, kar mi je dal in da njegovi očitki zelo bolijo. Vem, da se z enim mailom stvari ne morejo spremeniti. Ampak prvi korak sem naredila.

Jaz sem bila precej podobna, a sem veliko delala na sebi in moram reči, da sem precej spremenila pogled na odnose in pogovor, čeprav mi včasih še vedno spodleti. Želim si spremeniti tudi ta odnos, ki ga imamo v družini. Rada bi staršema (in sestri) dopovedala, da se s prepiranjem stvari ne bodo rešile, da to ne pelje nikamor. Povod, da tole pišem, je bil mamin klic. Z očetom sta se spet skregala in ne govorita. Mama se nima komu izpovedati, zato se je meni (zadnje čase se mi zaupa). Tudi ona ni nedolžna in ima svoje "fore", vendar me skrbi zanjo. Kako naj jo spodbudim, da začne razmišljati drugače? Predlagala sem ji terapevta, vendar zamahne z roko. Kako naj očetu dopovem, da napadanje, obtoževanje in očitanje nima smisla? Da lahko samo pogovor vodi do boljšega odnosa.

Žal me to zelo muči. Rada bi jima nekako odprla oči, da spremenita način medsebojne komunikacije in komunikacije, ki jo imata z mano in sestro. Zelo je zapleteno: odnos mama-oče sem že opisala; mama in sestra se pogovarjata le o najbolj nujnih stvareh, ker se ne razumeta ... Že od malega sem ta vmesni člen oz. tista, ki posluša vse 3 strani. Vsak ima svojo zgodbo, vsak ima svoj prav in svoj "narobe". Včasih ne zmorem več tega. Najtežje gledam mamo, ko ji je hudo, ker vem, da nima nobene podpore...ima samo mene, ki se ji lahko izpove. Včasih mi reče, da bo znorela, a je tudi ona po svoje trmasta in hoče svoj prav.

Težko se že spopadam s tem...in malo postajam jezna, ker ne spregledajo, da to res nima smisla, da si brezveze otežujejo/mo življenje. Prosim za kakšen nasvet ali besedo, čeprav vem, da je do zavedanja svojih napačnih prepričanj in spremembe zelo dolga pot.

Hvala in lep sončen dan.
Tenenaj
 
Prispevkov: 16
Član od: sr. 2.maj.2012 14.18

Re: Odnos v družini in pogovor

Odgovor Nevenka sr. 25.apr.2018 20.01

Pozdravljeni,

razumem, da si želite urediti odnose v družini in omogočiti zrelo in odraslo komunikacijo. Pravzaprav sem iz sporočila razbrala, da se v tej smeri trudite že iz otroštva in zdi se, da ste bili že kot otrok edini "odrasel" v družini in skrbeli za vse ostale člane. Poskusili ste preprečevati prepire, skrbeli za enega in drugega starša, jih poskušali razumeti, ker sta imela težke izkušnje za sabo in še marsikaj. Pri tem se mi je porodila misel: In kdo je pri vsem tem skrbel za vas? Kdo je bil tu otrok in kdo odrasel? In kdo bi moral za koga skrbeti? Žal mi je, da ste že kot mala punčka imeli na sebi tako težko breme in skrb kot je preprečevanje prepirov in skrb za starša. Namesto da bi se brezskrbno igrali in bili deležni ljubezni, skrbi in varnega zavetja.

Res mi je žal, da se že celo otroštvo in verjetno tudi odraslo obdobje ukvarjate s tem, kakšnega posebnega rezultata pa ni. In zakaj ga ni? Ker ostali nimajo potrebe po tem, da bi na sebi karkoli spremenili. Saj ste predlagali terapevta, pa je mama to možnost gladko zavrnila. Tudi če v to, da se starša in sestra spremenijo, vložite ves svoj trud in to postane vaše življenjsko delo (upam, da ne bo tako!), ste tu povsem nemočni. Ljudje se ne spreminjajo zaradi drugih, spremenijo se samo, če oni sami to zares hočejo, pa še potem je potrebno veliko dela na sebi.

Otroci, ki so celo življenje na nek način skrbeli za razpoloženje staršev, reševali prepire in podobno, imajo kasneje težavo poskrbeti zase. V bistvu sploh ne pomislijo na to, da bi morala biti zdaj njihova dolžnost in skrb namenjena svojemu dobremu počutju. Navajeni so skrbeti za druge. Verjamem, da ste že precej naredili na sebi in znate lepo in prijazno komunicirati. Ostane pa postavljanje meja. Včasih je vsega enostavno preveč in ne zmoremo poskrbeti še za druge, ne zmoremo več poslušati njihovega jamranja in dajati nasvetov, ki jih nikoli ne upoštevajo. In takrat je čas, da rečemo "Ne". Prijazno, ampak odločno. Npr.: "Mami, razumem, da se ne moreš pogovarjati z očetom, ampak tudi jaz sem utrujena in mi je težko to poslušati. Tako ali tako se nič ne spremeni. Žal mi je, ampak tu ti ne morem pomagati..."

Čas je, da vi spremeniti pogled na to, kaj je v vaši moči in kaj ne in to, da spremenite vašo primarno družino, prav gotovo ni. Spremenijo se lahko samo sami, ampak le pod pogojem, da si to želijo, te želje pa jaz iz vašega sporočila ne vidim.

Verjetno je ta moj odgovor daleč od tega, kar ste želeli in pričakovali, sami verjetno tega, kar sem napisala, ne vidite tako. Mogoče se ne boste strinjali z mano, predlagam pa vam, da vsaj malo razmislite o tem, kar sem vam napisala, pa boste mogoče sčasoma videli, kako stvari stojijo.

Vse dobro vam želim
Nevenka
Uporabniški avatar
Nevenka
spec. psihoterapije transakcijske analize
 
Prispevkov: 703
Član od: tor. 13.apr.2010 18.04
Kraj: Ljubljana

Re: Odnos v družini in pogovor

Odgovor Tenenaj čet. 26.apr.2018 8.16

Spoštovana ga. Nevenka,

če sem iskrena, je res, da je vaš odgovor daleč od tega, kar sem si želela. Sem ga pa nekako pričakovala, vsaj ko sem ga prebrala, sem se nekako tega zavedala in si rekla "seveda, lahko bi vedela". :jao

Kakorkoli, veliko je že, da bom o tem kar ste napisali razmislila. Mi bo vsaj lažje, če se bom zavedala, da jih ne morem spremeniti. Že to bo zame na nek način tolažba - zavedanje, da nisem odgovorna za njihovo ravnanje in razpoloženje. Saj bo to za začetek čisto dovolj. Samo...težko je, ker jih imaš rad.

Iskrena hvala in želim vam prijeten dan.
Tenenaj
 
Prispevkov: 16
Član od: sr. 2.maj.2012 14.18


Vrni se na Odnosi v družini

Kdo je prisoten

Po forumu brska: Google [iskalni robotek] in 0 gostov

cron