Ponovno odkrijte sebe!

[Maja Martina]

Pozdravljeni.
Želela bi seliti svojo zgodbo in izmenjati kakšno mnenje, seveda brez obsojanja. Niso bila vsa moja dejanja etična, ampak za njimi vseeno stojim in zanje prevzemam odgovornost.

Pred dobrimi petimi leti sem se poročila, stara 26 let, in sicer s fantom, s katerim sva bila res zaljubljena. Razumela sva se brez besed, nikoli nama ni bilo potrebno sklepati nobenega kompromisa. Približno dve leti po poroki sva bila še vedno zaljubljena kot prvi dan. Precej sva hodila ven, v naravo, ustvarila polno nekih svojih obredov, celo svoje izraze oz. že skoraj svoj govor/jezik sva razvila, iz raznih izpeljank in pomanjševalnic besed.
V odnosu sem bila pa že od začetka jaz močnejša. Ne govorim o merjenju moči, le lažje se je on oprl name, kot jaz nanj. Imel je celo napad depresije, za katero se je moral zdraviti, pa sva s skupnimi močmi odpravila tudi to. Po naravi sem namreč precej stabilna, trdna oseba, tudi precej samostojna, svoje težave rada rešujem sama.
Potem je prišlo obdobje, ko sem ostala brezposelna in če zdaj gledam, se je morda takrat začelo oddaljevanje ...
Po določenem času sem spoznala moškega, s katerim sva se čez čas zapletla v avanturo. Oba vezana, zveza ena na ena je bila nemogoča, a ni šlo samo za spolnost, so bila čustva, a neizpovedana. Razmerje je trajalo tri leta. Ni me izpolnilo, nisem pa želela prekiniti.
Nisem imela težav imeti obeh odnosov hkrati. S tistim, s katerim sem bila v razmerju, sva se videvala poredko, nekje na 3 tedne do enega meseca, zato je lahko ostalo skrito in se ni preveč razvnelo.
Sčasoma me je to začelo izčrpavati in skoraj že nisem videla izhoda.
Nakar se je pojavil tretji akter ... Po čudnem naključju se je pojavil v mojem življenju moški, ki me je popolnoma prevzel in dvignil iz vse tiste mizerije, ki se me je polaščala na eni strani zaradi dodatnega razmerja - na drugi strani pa zaradi zakona, ki ni bil več tisto, kar bi moral biti. Z možem se tekom časa nisva mogla dogovoriti, kje bova živela; on je želel otroke, jaz še ne in vedno so se pojavljale neke provokacije in nastajala so pričkanja zaradi tega.
Da se vrnem nazaj, k tretjemu akterju.
Všečnost je bila obojestranska. Ne govorim le o privlačnosti, ta se je pokazala kasneje.
Sicer sem oseba, ki večinoma ravna počasi, premišljeno in taktično, a tu sem bila pripravljena čez noč pustiti vse in iti z njim.
Vložila sem zahtevek za ločitev, otrok ali skupne lastnine nisva imela. Odslovila sem tudi tistega, s katerim sem imela razmerje. Čeprav sem bila s čustvi že dlje časa pri slednjem, se mi do sedaj po njem še ni stožilo (vse to se je zgodilo decembra).
Se mi pa toži po možu. Zelo v kratkem imava obravnavo na sodišču. Sem že v novem razmerju, partner je čudovit in mi stoji ob strani, pa ne sebično, iz kakršnihkoli egoističnih interesov, temveč res čutim, da mi je predan. Seveda ga žre moj postopek, boji se, da si bom premislila.
In ne vem, kaj me najbolj boli. Morda je žalost, ki je v meni, naraven proces prebolevanja. Po skoraj osmih letih zveze ... Morda me muči slaba vest. Res je, da se precej krivim ...
Veliko sem se pogovarjala s seboj in vem, koliko gorja sem povzročila - drugim in sebi.
Z možem sva se kljub vsemu imela rada. Pa ne govori iz mene le slaba vest ...
Krhka sem, strah me je prihodnosti, kronično mi manjka energije in volje za prihodnost.
Novi partner je super. Suveren, zrel, odgovoren, a hkrati nežen in ljubeč. Sama sem sočasno močna in nežna in vse to odlično dopolnjuje. Želim si ravnati prav. Bojim se, da bom odpovedala in uničila še to. Imam boljše dni, ko verjamem v proces sprememb, so pa dnevi, ko obležim in ne morem niti vstati. Zadnjič sem celo vzela precej veliko dozo uspaval, zaradi katerih sem spala celih 24 ur. Nisem na tem, da bi delala samomor, le nisem imela nobene volje, ni se mi dalo živeti v budnem stanju.
Lepo bi prosila za kakšen komentar k napisanemu. Tudi nasvet ne bo škodil.
Kaj mi je?
Zakaj so občutki taki, kot so?
Kako si lahko pomagam?
Lepo pa prosim še enkrat, brez sodb, vsi smo ljudje. Sem sama sebi dovolj krut rabelj.

[Nevenka]

Pozdravljeni,

pozorno sem prebrala vaše sporočilo. Vaš problem ni v odnosih s partnerji, temveč v odnosu s samo seboj. Ko se zaljubite, se verjetno počutite izpolnjeno, živo, vaše življenje ima smisel. Vendar ta občutek počasi z trajanjem odnosa postopoma izgineva in spet ostanete sami s sabo in verjetno občutkom praznine. In takrat se začne hrepenenje po nečem zunanjem, po pozornosti, adrenalinu, doživetjih in novih odnosih, ki bi vas spet napolnili. Ne gre za to, da bi bili vaši partnerji napačni za vas, verjetno so vsi ok in pravi, gre za vaše doživljanje sebe.

Strahovi v zvezi s tem, da bi spet uničila zvezo, so lahko upravičeni, seveda se lahko ponovijo podobni občutki in potem tudi podobna dejanja. Zato vam toplo priporočam delo na sebi v obliki psihoterapije. Mislim, da je to v tej fazi za vas kar nujen proces. Sami se boste težko prebili iz začaranega kroga, ker nas naša razmišljanja, čustvovanja in vedenja, kar s skupnim imenom lahko rečemo kar naši vzorci, vedno znova pahnejo v isti krog, vse skupaj pa postane vedno bolj utrujajoče in uničujoče za nas in naše bližnje.

Če želite, se lahko oglasite na kakšnem individualnem pogovoru.

Vse dobro vam želim
Nevenka